Page 51 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 51
CVETKA HED@ET TÓTH
hkrati. Potreben nam je le predmet, najbližji, recimo stari zaprašeni
in okrnjeni vrč v kleti, in sproži se ref leksija, povsem nabita s čude-
njem, s tem, kar je pripeljalo do razvitega čuta za teorijo, brez
katerega ne bi nikdar bilo ne filozofije in ne znanosti. Potrebujemo
»šolano upanje« in »stavbeniško umetnost upanja«, ponavlja in
poudarja Kocbek za Blochom. Nič v svetu ni dokončano in tudi vsa
»velika dela so pomembna zato, ker ostajajo odprta v smeri prihod-
nosti«.70 Kocbek tudi opozarja, da se po Blochu pretekle in tudi
sedanje in prihodnje kulture osredotočajo v človečnost, ki je morda
ta trenutek še ni, a je vendar v vseh nas že dovolj navzoča, vemo zanjo.
Ne odrekamo se upanju po popolnosti, svobodi, enakopravnosti,
celo nesmrtnosti, in Bloch nam osupljivo odkriva ogromno zaklad-
nico človeških dokumentov o srečnejšem življenju, »vsi so mu dragi
in pretresljivi, kljub domišljiji in samovolji konstrukcije vidi v njih
pristno koprnenje človekovega duha po dokončnem učlovečenju in
po razodetju stvari. Niso mu važne posamezne formulacije, pač pa
skrivnostni vzgon, za katerim teži neizrekljivo človekovo koprnenje,
po vserazrešljivi in odrešljivi prihodnosti: po ukinitvi zgodovine in
odtujenosti, po polnem učlovečenju in svobodi.«71
Upanje se pri Blochu razširja »v fenomenologijo proti prihodnosti
odprte človekove zavesti«, opozarja Kocbek in svoja razmišljanja o
Počelu upanja sklene z mislijo, da »odprtosti človekove zavesti v smeri
prihodnosti še noben mislec ni dognal s tako intenzivnostjo, kakor
je to storil Ernst Bloch. V utopični funkciji se mu upanje spaja s
tistim, kar še ni vzdignjeno v zavest.«72 Nič ni dokončno zaprto in
sklenjeno, nedovzetno za razvoj in napredek, kajti dejanska geneza ne
stoji na začetku, temveč na koncu, 73 kakor se glasi sklepna misel Principa
upanja. Bit ni samo bilost, in ko gre za preteklo, ki nas nekako noče
izpustiti in smo nemočni zaradi njegovega učinkovanja, ki hromi in
ne omogoča napredka, nam blochovski imperativ svetuje, da jemljimo
preteklo iz prihodnjega in ne obratno. Tak zgled vsekakor velja
upoštevati.
70 Prav tam.
71 Prav tam, str. 259.
72 Prav tam.
73 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Kapitel 43-55, GA 5, str. 1628.
49
hkrati. Potreben nam je le predmet, najbližji, recimo stari zaprašeni
in okrnjeni vrč v kleti, in sproži se ref leksija, povsem nabita s čude-
njem, s tem, kar je pripeljalo do razvitega čuta za teorijo, brez
katerega ne bi nikdar bilo ne filozofije in ne znanosti. Potrebujemo
»šolano upanje« in »stavbeniško umetnost upanja«, ponavlja in
poudarja Kocbek za Blochom. Nič v svetu ni dokončano in tudi vsa
»velika dela so pomembna zato, ker ostajajo odprta v smeri prihod-
nosti«.70 Kocbek tudi opozarja, da se po Blochu pretekle in tudi
sedanje in prihodnje kulture osredotočajo v človečnost, ki je morda
ta trenutek še ni, a je vendar v vseh nas že dovolj navzoča, vemo zanjo.
Ne odrekamo se upanju po popolnosti, svobodi, enakopravnosti,
celo nesmrtnosti, in Bloch nam osupljivo odkriva ogromno zaklad-
nico človeških dokumentov o srečnejšem življenju, »vsi so mu dragi
in pretresljivi, kljub domišljiji in samovolji konstrukcije vidi v njih
pristno koprnenje človekovega duha po dokončnem učlovečenju in
po razodetju stvari. Niso mu važne posamezne formulacije, pač pa
skrivnostni vzgon, za katerim teži neizrekljivo človekovo koprnenje,
po vserazrešljivi in odrešljivi prihodnosti: po ukinitvi zgodovine in
odtujenosti, po polnem učlovečenju in svobodi.«71
Upanje se pri Blochu razširja »v fenomenologijo proti prihodnosti
odprte človekove zavesti«, opozarja Kocbek in svoja razmišljanja o
Počelu upanja sklene z mislijo, da »odprtosti človekove zavesti v smeri
prihodnosti še noben mislec ni dognal s tako intenzivnostjo, kakor
je to storil Ernst Bloch. V utopični funkciji se mu upanje spaja s
tistim, kar še ni vzdignjeno v zavest.«72 Nič ni dokončno zaprto in
sklenjeno, nedovzetno za razvoj in napredek, kajti dejanska geneza ne
stoji na začetku, temveč na koncu, 73 kakor se glasi sklepna misel Principa
upanja. Bit ni samo bilost, in ko gre za preteklo, ki nas nekako noče
izpustiti in smo nemočni zaradi njegovega učinkovanja, ki hromi in
ne omogoča napredka, nam blochovski imperativ svetuje, da jemljimo
preteklo iz prihodnjega in ne obratno. Tak zgled vsekakor velja
upoštevati.
70 Prav tam.
71 Prav tam, str. 259.
72 Prav tam.
73 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Kapitel 43-55, GA 5, str. 1628.
49
