Page 53 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 53
ANDREJ LESKOVIC
stvarnost, temveč odprti horizont stvarnosti, še-ne-bit oziroma bit-v-
možnosti. Bloch stvarnost razume kot proces, ki poteka med začet-
nim pomanjkanjem – v vsakem trenutku ponavljajočim se ne – in
možnim vsem ali končno popolno zadovoljitvijo začetnega pomanj-
kanja. Za tendenco procesa je bistvena »aporija še-ne« v procesualni
biti, ki zagotavlja realno možnost utopije in odpira prostor za novum,
katerega »najbolj potencirana oblika«1 je ultimum, končna identiteta
vsega s svojim bistvom, še nepojavljena latenca procesa. Ultimum po
Blochu stoji na fronti svetovnega procesa, katerega cilj, možni končni
smisel sveta, je treba šele ustvariti. Bloch filozofski tradiciji zameri,
da je »ultimum pripenjala na primum«,2 namesto da bi ga povezala z
novumom, in je izvor, arché, iskala na začetku; arché po Blochu ni
arhaična, izvor in polna bit nista na začetku, marveč na koncu. To je
glavna točka Blochove kritike tradicionalne ontologije, ki jo je po
Blochovih besedah zaznamoval Platonov princip anamneze oziroma
spominjanja duše na tisto, kar je nekoč spoznala v kraljestvu idej,
princip, zaradi katerega je ontologija, kot pravi Bloch v svoji mono-
grafiji o Heglu Subjekt – objekt (1949), »bistvo od Talesa do Hegla
pojmovala kot bilost«3 in zaradi katerega je zanjo ostala zaprta
najpomembnejša časovna dimenzija – prihodnost.
Temelj utopije je torej v svetu samem, Bloch »utopijo razširja na
kozmologijo«.4 Odprtost sveta je podlaga za človekovo anticipiranje
in delovanje, če svet ne bi bil odprt, anticipirajoče, tj. utopično
mišljenje ne bi bilo mogoče; prostora za človeka pravzaprav sploh ne
1 PU, str. 233/232. Blochova dela, na katera se v članku najpogosteje sklicujem,
navajam s kraticami; pred poševnico navajam stran v hrvaškem/srbskem pre-
vodu, za njo stran v nemškem izvirniku: PU – Princip upanja (Princip nada 1–3,
Naprijed, Zagreb l981 / Das Prinzip Hoffnung, Suhrkamp, Frankfurt na Majni
1985); TU – Tübingenski uvod v filozofijo (Tübinger Einleitung in die Philosophie,
Suhrkamp, Frankfurt na Majni 1985); EM – Experimentum mundi (Experimentum
mundi, Nolit, Beograd 1980 / Experimentum Mundi, Suhrkamp, Frankfurt na
Majni 1985), TFV – Temeljna filozofska vprašanja I (Temeljna filozofijska pitanja I,
Veselin Masleša, Sarajevo l978).
2 PU, str. 234/233.
3 Ernst Bloch: Subjekt–objekt, Naprijed, Zagreb 1975, str. 463.
4 Hanna Gekle: Pogovor, v: Ernst Bloch: Oproštaj od utopije?, Komunist, Beograd
1986, str. 168.
51
stvarnost, temveč odprti horizont stvarnosti, še-ne-bit oziroma bit-v-
možnosti. Bloch stvarnost razume kot proces, ki poteka med začet-
nim pomanjkanjem – v vsakem trenutku ponavljajočim se ne – in
možnim vsem ali končno popolno zadovoljitvijo začetnega pomanj-
kanja. Za tendenco procesa je bistvena »aporija še-ne« v procesualni
biti, ki zagotavlja realno možnost utopije in odpira prostor za novum,
katerega »najbolj potencirana oblika«1 je ultimum, končna identiteta
vsega s svojim bistvom, še nepojavljena latenca procesa. Ultimum po
Blochu stoji na fronti svetovnega procesa, katerega cilj, možni končni
smisel sveta, je treba šele ustvariti. Bloch filozofski tradiciji zameri,
da je »ultimum pripenjala na primum«,2 namesto da bi ga povezala z
novumom, in je izvor, arché, iskala na začetku; arché po Blochu ni
arhaična, izvor in polna bit nista na začetku, marveč na koncu. To je
glavna točka Blochove kritike tradicionalne ontologije, ki jo je po
Blochovih besedah zaznamoval Platonov princip anamneze oziroma
spominjanja duše na tisto, kar je nekoč spoznala v kraljestvu idej,
princip, zaradi katerega je ontologija, kot pravi Bloch v svoji mono-
grafiji o Heglu Subjekt – objekt (1949), »bistvo od Talesa do Hegla
pojmovala kot bilost«3 in zaradi katerega je zanjo ostala zaprta
najpomembnejša časovna dimenzija – prihodnost.
Temelj utopije je torej v svetu samem, Bloch »utopijo razširja na
kozmologijo«.4 Odprtost sveta je podlaga za človekovo anticipiranje
in delovanje, če svet ne bi bil odprt, anticipirajoče, tj. utopično
mišljenje ne bi bilo mogoče; prostora za človeka pravzaprav sploh ne
1 PU, str. 233/232. Blochova dela, na katera se v članku najpogosteje sklicujem,
navajam s kraticami; pred poševnico navajam stran v hrvaškem/srbskem pre-
vodu, za njo stran v nemškem izvirniku: PU – Princip upanja (Princip nada 1–3,
Naprijed, Zagreb l981 / Das Prinzip Hoffnung, Suhrkamp, Frankfurt na Majni
1985); TU – Tübingenski uvod v filozofijo (Tübinger Einleitung in die Philosophie,
Suhrkamp, Frankfurt na Majni 1985); EM – Experimentum mundi (Experimentum
mundi, Nolit, Beograd 1980 / Experimentum Mundi, Suhrkamp, Frankfurt na
Majni 1985), TFV – Temeljna filozofska vprašanja I (Temeljna filozofijska pitanja I,
Veselin Masleša, Sarajevo l978).
2 PU, str. 234/233.
3 Ernst Bloch: Subjekt–objekt, Naprijed, Zagreb 1975, str. 463.
4 Hanna Gekle: Pogovor, v: Ernst Bloch: Oproštaj od utopije?, Komunist, Beograd
1986, str. 168.
51
