Page 55 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 55
ANDREJ LESKOVIC
zvezi tendence in latence procesa netranscendentnega transcendi-
ranja, ki temelji na ontologiji še-ne-biti, je upanje, ki omogoča antici-
piranje prihodnosti in je tako kot sam svetovni proces še negotovo in
je »temeljno vprašanje«.10 Mišljenje je preseganje, trdi Bloch v pred-
govoru k Principu upanja, vendar preseganje na imanentni ravni, ki še
ni našlo svojega mišljenja.11 Potrebo po »presežnostni filozofiji«, tj.
metafiziki, ki jo Bloch odkriva pri človeku, potrjujeta v človeku
zakoreninjena upanje in utopija.
Bloch ontološko problematiko sistematično obravnava v treh
delih: v svojem glavnem delu Princip upanja, v Temeljnih filozofskih
vprašanjih I (1961), Tübingenskem uvodu v filozofijo (1963, 1964, 1970)
in v svoji zadnji knjigi Experimentum mundi (1975). V nadaljevanju
članka bom, opirajoč se zlasti na Princip upanja, predstavil Blochove
ontološke kategorije fronte, novuma, ultimuma, možnosti in materije,
ki so poleg kategorij ne, še-ne, nič in vse temeljne ontološke kategorije.
2. BLOCHOVE KATEGORIJE UTOPIČNO ODPRTEGA SVETA:
FRONTA, NOVUM IN ULTIMUM
Osnovne kategorije sveta kot odprtega procesa so fronta, novum in
ultimum. Fronta procesa je »vsakokrat najbolj sprednji odsek časa, v
katerem živimo in delujemo«,12 sprednji odsek zgodovine, proce-
sualne stvarnosti, biti utopično odprte materije. Na fronti se odloča o
ni več »statična metafizika […], ni nikakršna stara metafizika več; ni več, ker
je njen odnos do še-ne-manifestiranega tak, da niti najmanj ne dopušča kakš-
nega ’ontos on’ in s tem ontologije, ki bi, kot v sebi dovršeno ’zadaj’ imela že
vse za sabo, […] je zgolj ontologija tistega, kar je še-ne-bit, kar je bistveno bit«.
(Ernst Bloch: Atheismus im Christentum, Suhrkamp, Frankfurt na Majni 1985,
str. 95–96. Navedeno po slovenskem prevodu: Ernst Bloch: Tudi Prometej je mit,
Apokalipsa, št. 14–15, 1997, str. 66–67.) Očitna je seveda tudi razlika med njegovo
ontologijo in sodobnimi ontološkimi koncepcijami, med katerimi izstopajo
ontologije Martina Heideggra, Nicolaia Hartmanna in Györgya Lukácsa.
10 Ernst Bloch: Filozofija traje koliko i njeni problemi, Marksizam u svetu 4, 1977,
št. 6, str. 354.
11 PU, str. 4/3.
12 TFV, str. 24.
53
zvezi tendence in latence procesa netranscendentnega transcendi-
ranja, ki temelji na ontologiji še-ne-biti, je upanje, ki omogoča antici-
piranje prihodnosti in je tako kot sam svetovni proces še negotovo in
je »temeljno vprašanje«.10 Mišljenje je preseganje, trdi Bloch v pred-
govoru k Principu upanja, vendar preseganje na imanentni ravni, ki še
ni našlo svojega mišljenja.11 Potrebo po »presežnostni filozofiji«, tj.
metafiziki, ki jo Bloch odkriva pri človeku, potrjujeta v človeku
zakoreninjena upanje in utopija.
Bloch ontološko problematiko sistematično obravnava v treh
delih: v svojem glavnem delu Princip upanja, v Temeljnih filozofskih
vprašanjih I (1961), Tübingenskem uvodu v filozofijo (1963, 1964, 1970)
in v svoji zadnji knjigi Experimentum mundi (1975). V nadaljevanju
članka bom, opirajoč se zlasti na Princip upanja, predstavil Blochove
ontološke kategorije fronte, novuma, ultimuma, možnosti in materije,
ki so poleg kategorij ne, še-ne, nič in vse temeljne ontološke kategorije.
2. BLOCHOVE KATEGORIJE UTOPIČNO ODPRTEGA SVETA:
FRONTA, NOVUM IN ULTIMUM
Osnovne kategorije sveta kot odprtega procesa so fronta, novum in
ultimum. Fronta procesa je »vsakokrat najbolj sprednji odsek časa, v
katerem živimo in delujemo«,12 sprednji odsek zgodovine, proce-
sualne stvarnosti, biti utopično odprte materije. Na fronti se odloča o
ni več »statična metafizika […], ni nikakršna stara metafizika več; ni več, ker
je njen odnos do še-ne-manifestiranega tak, da niti najmanj ne dopušča kakš-
nega ’ontos on’ in s tem ontologije, ki bi, kot v sebi dovršeno ’zadaj’ imela že
vse za sabo, […] je zgolj ontologija tistega, kar je še-ne-bit, kar je bistveno bit«.
(Ernst Bloch: Atheismus im Christentum, Suhrkamp, Frankfurt na Majni 1985,
str. 95–96. Navedeno po slovenskem prevodu: Ernst Bloch: Tudi Prometej je mit,
Apokalipsa, št. 14–15, 1997, str. 66–67.) Očitna je seveda tudi razlika med njegovo
ontologijo in sodobnimi ontološkimi koncepcijami, med katerimi izstopajo
ontologije Martina Heideggra, Nicolaia Hartmanna in Györgya Lukácsa.
10 Ernst Bloch: Filozofija traje koliko i njeni problemi, Marksizam u svetu 4, 1977,
št. 6, str. 354.
11 PU, str. 4/3.
12 TFV, str. 24.
53
