Page 54 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 54
RAZPRAVE, [TUDIJE
bi bilo, saj »biti človek pomeni: imeti utopijo«.5 Človek s svojim
delovanjem predpostavlja, da ima proces cilj, ki ni »daveča zaprtost«
niča, temveč odrešujoče vse, ki se svetlika v latenci še odprtega procesa
in kot telos privlači proces. Pomembna značilnost Blochove filozofije
je, da je teleološka, vendar njeno teleološkost bistveno zaznamuje
značaj telosa: ta še ni znan, kaj šele realno obstoječ, oziroma, kot
specifičnost teleološke zasnove svoje filozofije glede na tradicionalno
teleologijo Bloch pojasnjuje v zadnjem poglavju Principa upanja, »v
dialektični, za novum odprti tendenci-latenci materialnega procesa
ni vnaprej določenega smotra, ki bi bil končan, kakor je v stari, še
posebej v mitološki, od zgoraj navzdol usmerjeni teleologiji. S staro
mitologijo, ki spominja na ’božjo previdnost’, pa ni diskreditiran
problem prave teleologije sam, prava kategorija cilja, nato smotra,
nato smisla s tem ni popolnoma izključena ali dogmatično odstra-
njena iz sveta«.6 Teleološkost svetovnega procesa Bloch utemeljuje s
trditvijo, da prav »tendenca nenehno implicira odnos do cilja; ker se
napredek brez takega odnosa do cilja ne bi mogel meriti niti ne bi
mogel objektivno-realno obstajati […]. Pri tem pa resnica teleologije
nikjer ni iz že obstoječih smotrov, temveč, nasprotno, iz smotrov, ki
se v aktivnem procesu šele oblikujejo in iz njega vedno znova izvi-
rajo.«7 Tako kot teleološkost skuša Bloch rehabilitirati tudi pojem
metafizike. Nasprotuje Engelsovemu enačenju metafizike s statičnim
mišljenjem. Statično mišljenje je po Blochu mišljenje, zaprto za
prihodnost in oropano posluha za utrip živega procesa, ne pa meta-
fizika ali filozofija v celoti – v vsej kulturni zgodovini namreč Bloch
odkriva neizčrpano utopično vsebino, s katero misel nekega časa
presega svoj čas, kar je »realni paradoks prebivanja prihodnosti v
preteklosti«.8 Metafizika zanj ni protipol dialektike, predlaga vrnitev
k izvirnemu pomenu tega pojma in hkrati poskuša metafiziko pre-
vrednotiti.9 Princip v Blochovi novi, imanentni metafiziki kot vedi o
5 TFV, str. 36/TU, str. 239.
6 PU, str. 1634–1635/1626.
7 Prav tam, str. 1635/1626.
8 Ernst Bloch: Oproštaj od utopije, str. 74.
9 Razliko med svojo in tradicionalno ontologijo Bloch pojasnjuje tudi v delu
Ateizem v krščanstvu (1968), kjer piše, da njegova nova ontologija kot metafizika
52
bi bilo, saj »biti človek pomeni: imeti utopijo«.5 Človek s svojim
delovanjem predpostavlja, da ima proces cilj, ki ni »daveča zaprtost«
niča, temveč odrešujoče vse, ki se svetlika v latenci še odprtega procesa
in kot telos privlači proces. Pomembna značilnost Blochove filozofije
je, da je teleološka, vendar njeno teleološkost bistveno zaznamuje
značaj telosa: ta še ni znan, kaj šele realno obstoječ, oziroma, kot
specifičnost teleološke zasnove svoje filozofije glede na tradicionalno
teleologijo Bloch pojasnjuje v zadnjem poglavju Principa upanja, »v
dialektični, za novum odprti tendenci-latenci materialnega procesa
ni vnaprej določenega smotra, ki bi bil končan, kakor je v stari, še
posebej v mitološki, od zgoraj navzdol usmerjeni teleologiji. S staro
mitologijo, ki spominja na ’božjo previdnost’, pa ni diskreditiran
problem prave teleologije sam, prava kategorija cilja, nato smotra,
nato smisla s tem ni popolnoma izključena ali dogmatično odstra-
njena iz sveta«.6 Teleološkost svetovnega procesa Bloch utemeljuje s
trditvijo, da prav »tendenca nenehno implicira odnos do cilja; ker se
napredek brez takega odnosa do cilja ne bi mogel meriti niti ne bi
mogel objektivno-realno obstajati […]. Pri tem pa resnica teleologije
nikjer ni iz že obstoječih smotrov, temveč, nasprotno, iz smotrov, ki
se v aktivnem procesu šele oblikujejo in iz njega vedno znova izvi-
rajo.«7 Tako kot teleološkost skuša Bloch rehabilitirati tudi pojem
metafizike. Nasprotuje Engelsovemu enačenju metafizike s statičnim
mišljenjem. Statično mišljenje je po Blochu mišljenje, zaprto za
prihodnost in oropano posluha za utrip živega procesa, ne pa meta-
fizika ali filozofija v celoti – v vsej kulturni zgodovini namreč Bloch
odkriva neizčrpano utopično vsebino, s katero misel nekega časa
presega svoj čas, kar je »realni paradoks prebivanja prihodnosti v
preteklosti«.8 Metafizika zanj ni protipol dialektike, predlaga vrnitev
k izvirnemu pomenu tega pojma in hkrati poskuša metafiziko pre-
vrednotiti.9 Princip v Blochovi novi, imanentni metafiziki kot vedi o
5 TFV, str. 36/TU, str. 239.
6 PU, str. 1634–1635/1626.
7 Prav tam, str. 1635/1626.
8 Ernst Bloch: Oproštaj od utopije, str. 74.
9 Razliko med svojo in tradicionalno ontologijo Bloch pojasnjuje tudi v delu
Ateizem v krščanstvu (1968), kjer piše, da njegova nova ontologija kot metafizika
52
