Page 56 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 56
RAZPRAVE, [TUDIJE
prihodnosti, na njej se za boljši svet bojuje »militantni optimizem«,
katerega vlogo v svetu utemeljuje Blochova filozofija upanja. S
kategorijo fronte je povezana kategorija novuma. Novum temelji na
objektivno realni možnosti; je še nerazvita prihodnost v sedanjosti,
tj. prava prihodnost, ki je delno pogojena in se nanaša na možno
dobro. Novo je tisto, kar se še nikoli nikjer ni zgodilo, kljub temu pa
Bloch nenehno poudarja, da novo nikoli ni povsem novo, saj se je
pojavilo vsaj kot sanje o svetu, bolj človeškem od dosedanjega; to
stališče je podlaga njegovih kulturnozgodovinskih raziskav, v katerih
v preteklih stvaritvah odkriva možno novo in neizpolnjeno prihod-
nost. Novo, piše Bloch v Principu upanja, se najprej pojavlja kot občut-
je, ki kroži v prvi ljubezni, kot občutje poletja, pojavlja se v predrevo-
lucionarnem dogajanju in v religijah, to občutje pa ni v vseh obdobjih
enako intenzivno: »Časi, v katerih se nič ne dogaja, so malodane
izgubili občutek za novum […] Toda časi […], v katerih se je zgodovina
morda za stoletja znašla na tehtnici, imajo ekstremen občutek za
novum, z zadržanim dihom slutijo, kaj je prihodnost […]«13
»Najvišji novum« je ultimum, končna identičnost vsega s svojim
bistvom, eksistence z esenco, človeka z naravo. Ultimum je še v latenci
procesa in predstavlja konec novuma. Kategorija novuma je bila v
zgodovini filozofije, ki jo je po Blochu zaznamoval eleatski nauk o
absolutnem mirovanju, zapostavljena, kategorija ultimuma je bila v
njej dobro premišljena, še zlasti v judovsko-krščanski filozofiji religije,
ki je, kot trdi Bloch, od Filona do Avguština ultimum povezovala s
primumom in ne z novumom ter omego prestavljala v alfo; cilj je zato
razumela kot »vrnitev že dovršenega, izgubljenega ali odtujenega
prvega. Ta vrnitev prevzame predkrščansko obliko feniksa, ki se sežiga
in obnavlja, prevzame Heraklitov in stoični nauk o svetovnem požaru,
kjer Zevsov ogenj vzame svet nazaj vase in ga v periodičnem kroženju
prav tako ponovno sprošča iz sebe […] Krogotok je figura, ki ultimum
pripenja na primum, tako da se v njem logično-metafizično zapravi.«14
Tudi Hegel je omego postavil v alfo, zasebstvo je zanj ultimum, v
katerem je namesto neposredovane neposrednosti nasebstva dose-
13 PU, str. 337/335–336.
14 Prav tam, str. 233–234/233.
54
prihodnosti, na njej se za boljši svet bojuje »militantni optimizem«,
katerega vlogo v svetu utemeljuje Blochova filozofija upanja. S
kategorijo fronte je povezana kategorija novuma. Novum temelji na
objektivno realni možnosti; je še nerazvita prihodnost v sedanjosti,
tj. prava prihodnost, ki je delno pogojena in se nanaša na možno
dobro. Novo je tisto, kar se še nikoli nikjer ni zgodilo, kljub temu pa
Bloch nenehno poudarja, da novo nikoli ni povsem novo, saj se je
pojavilo vsaj kot sanje o svetu, bolj človeškem od dosedanjega; to
stališče je podlaga njegovih kulturnozgodovinskih raziskav, v katerih
v preteklih stvaritvah odkriva možno novo in neizpolnjeno prihod-
nost. Novo, piše Bloch v Principu upanja, se najprej pojavlja kot občut-
je, ki kroži v prvi ljubezni, kot občutje poletja, pojavlja se v predrevo-
lucionarnem dogajanju in v religijah, to občutje pa ni v vseh obdobjih
enako intenzivno: »Časi, v katerih se nič ne dogaja, so malodane
izgubili občutek za novum […] Toda časi […], v katerih se je zgodovina
morda za stoletja znašla na tehtnici, imajo ekstremen občutek za
novum, z zadržanim dihom slutijo, kaj je prihodnost […]«13
»Najvišji novum« je ultimum, končna identičnost vsega s svojim
bistvom, eksistence z esenco, človeka z naravo. Ultimum je še v latenci
procesa in predstavlja konec novuma. Kategorija novuma je bila v
zgodovini filozofije, ki jo je po Blochu zaznamoval eleatski nauk o
absolutnem mirovanju, zapostavljena, kategorija ultimuma je bila v
njej dobro premišljena, še zlasti v judovsko-krščanski filozofiji religije,
ki je, kot trdi Bloch, od Filona do Avguština ultimum povezovala s
primumom in ne z novumom ter omego prestavljala v alfo; cilj je zato
razumela kot »vrnitev že dovršenega, izgubljenega ali odtujenega
prvega. Ta vrnitev prevzame predkrščansko obliko feniksa, ki se sežiga
in obnavlja, prevzame Heraklitov in stoični nauk o svetovnem požaru,
kjer Zevsov ogenj vzame svet nazaj vase in ga v periodičnem kroženju
prav tako ponovno sprošča iz sebe […] Krogotok je figura, ki ultimum
pripenja na primum, tako da se v njem logično-metafizično zapravi.«14
Tudi Hegel je omego postavil v alfo, zasebstvo je zanj ultimum, v
katerem je namesto neposredovane neposrednosti nasebstva dose-
13 PU, str. 337/335–336.
14 Prav tam, str. 233–234/233.
54
