Page 57 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 57
ANDREJ LESKOVIC
žena posredovana neposrednost in v katerem je izpolnjen primum
nasebstva – tako je pri Heglu brez novuma sklenjen krog svetovnega
procesa, ugotavlja Bloch že v delu Subjekt – objekt. Bloch ciklizmu
odločno nasprotuje in piše, da je »filozofsko umestno samo antispo-
minjanje, Antiavguštin, Antihegel, antikrog in zanikanje principa
prstana […]«.15 Motor dialektike, ki ukinja krog, je nemir, njen cilj pa
ni ponovitev, ampak nepojavljeno bistvo, »zasuk kaj-bistva v da-temelj
– vdor primum agens materiale«,16 oziroma, kot pove Bloch z drugimi
besedami: »Omega kam se ne razjasni z […] alfo od kod, izvorom,
ampak nasptrotno: ta izvor razjasni samega sebe šele v novumu
konca«.17 Ultimum procesa stoji na fronti procesa kot še-ne naturali-
zacije človeka in humanizacije narave oziroma kraljestva svobode, ki
ni vrnitev, temveč eksodus iz še-ne v deželo, »ki jo svečano obljublja
proces«,18 piše Bloch v Principu upanja.
3. SVET ODPRTIH MOŽNOSTI
Blochova ontologija temelji na kategoriji možnosti, ki je pretežno
ontološka kategorija. Še-ne-bit je bit v možnosti, je »realno možni
utopikum«.19 Možnost je ena izmed temeljnih kategorij utopično
odprte stvarnosti.
Bloch razlikuje med objektivno in realno možnim. Objektivno
možno je tisto, kar lahko pričakujemo na podlagi parcialnega spo-
znanja, realno možno pa je tisto, za kar pogoji v objektu še niso
izpolnjeni. Človekovim nagonom, željam, sanjam ustreza odprtost
sveta – le če je svet odprt, so želje in sanje uresničljive: »Seveda ne bi
krožilo niti znotraj, če bi bilo zunanje povsem negibno.«20 Svet je
15 Prav tam, str. 234/234.
16 Prav tam, str. 235/235.
17 Prav tam.
18 Prav tam, str. 336/335. Veliko avtorjev Blochovo koncepcijo ultimuma kritizira,
češ da »v ultimumu militantni optimizem zamenja konec dialektike« (Boško
Telebaković: Revolucija i ultimum, NK, Beograd 1990, str. 132) in bi torej eshaton
pomenil konec dialektičnega procesa.
19 TFV, str. 14/TU, str. 217.
20 PU, str. 225/225.
55
žena posredovana neposrednost in v katerem je izpolnjen primum
nasebstva – tako je pri Heglu brez novuma sklenjen krog svetovnega
procesa, ugotavlja Bloch že v delu Subjekt – objekt. Bloch ciklizmu
odločno nasprotuje in piše, da je »filozofsko umestno samo antispo-
minjanje, Antiavguštin, Antihegel, antikrog in zanikanje principa
prstana […]«.15 Motor dialektike, ki ukinja krog, je nemir, njen cilj pa
ni ponovitev, ampak nepojavljeno bistvo, »zasuk kaj-bistva v da-temelj
– vdor primum agens materiale«,16 oziroma, kot pove Bloch z drugimi
besedami: »Omega kam se ne razjasni z […] alfo od kod, izvorom,
ampak nasptrotno: ta izvor razjasni samega sebe šele v novumu
konca«.17 Ultimum procesa stoji na fronti procesa kot še-ne naturali-
zacije človeka in humanizacije narave oziroma kraljestva svobode, ki
ni vrnitev, temveč eksodus iz še-ne v deželo, »ki jo svečano obljublja
proces«,18 piše Bloch v Principu upanja.
3. SVET ODPRTIH MOŽNOSTI
Blochova ontologija temelji na kategoriji možnosti, ki je pretežno
ontološka kategorija. Še-ne-bit je bit v možnosti, je »realno možni
utopikum«.19 Možnost je ena izmed temeljnih kategorij utopično
odprte stvarnosti.
Bloch razlikuje med objektivno in realno možnim. Objektivno
možno je tisto, kar lahko pričakujemo na podlagi parcialnega spo-
znanja, realno možno pa je tisto, za kar pogoji v objektu še niso
izpolnjeni. Človekovim nagonom, željam, sanjam ustreza odprtost
sveta – le če je svet odprt, so želje in sanje uresničljive: »Seveda ne bi
krožilo niti znotraj, če bi bilo zunanje povsem negibno.«20 Svet je
15 Prav tam, str. 234/234.
16 Prav tam, str. 235/235.
17 Prav tam.
18 Prav tam, str. 336/335. Veliko avtorjev Blochovo koncepcijo ultimuma kritizira,
češ da »v ultimumu militantni optimizem zamenja konec dialektike« (Boško
Telebaković: Revolucija i ultimum, NK, Beograd 1990, str. 132) in bi torej eshaton
pomenil konec dialektičnega procesa.
19 TFV, str. 14/TU, str. 217.
20 PU, str. 225/225.
55
