Page 58 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 58
RAZPRAVE, [TUDIJE
proces in ne skupek postvarelih dejstev: »Dejansko je proces; je široko
razvejeno posredovanje med sedanjostjo, nedovršeno preteklostjo in
predvsem: možno prihodnostjo.«21 Vse dejansko na fronti procesa
prehaja v možno, možno pa je po Blochu tisto, kar je parcialno
pogojeno oziroma kar ni povsem determinirano. Utopična stvarnost
sama je po Blochu konkretni korelat utopične fantazije, ki »vre v
samem procesu stvarnosti […], anticipacijski elementi so sestavni del
stvarnosti same«.22
Za Blocha je značilno dinamično mišljenje, njegova filozofija
statičnemu mišljenju očita, da ne upošteva možnosti. V zgodovini
filozofije je namreč, trdi Bloch, anamneza biti premagala filozofski
eros in filozofijo odvračala od najpomembnejše časovne dimenzije –
prihodnosti. Po Blochu je zato naloga dinamičnega mišljenja odkri-
vati neuresničene možnosti v odprtem procesu.23 Pomembnejše od
zgolj kontemplativnega védenja, ki se nanaša na preteklost in nujnost,
je po Blochu v prihodnost usmerjeno mišljenje, ki se je podalo v
proces, v katerem ima najpomembnejšo vlogo človek, subjektivni
dejavnik, dejavnik odločitve in akcije. Statično in anamnetično mišlje-
nje se je, trdi Bloch, zarotilo proti možnemu, filozofija je obstoju
možnega nasprotovala od Zenona in Gorgija dalje. Bloch ugotavlja,
da je Diodor Kronos, najvplivnejši nasprotnik možnega, prek stoikov
in neostoicizma vplival na Spinozo, ki ga Bloch imenuje Diodorja
Kronosa velike metafizike. Po Spinozi je »v naravi razuma, da opazuje
stvari kot nujne […], ta nujnost je […] nujnost večne narave Boga sama
[…]«.24 S stališča večnosti ni parcialno pogojenega, torej ni možnosti,
Spinoza zanika celo možnost v bogu: »Bog ni mogel ustvariti stvari
21 Prav tam, str. 226/225.
22 Prav tam, str. 227/227.
23 »Identiteta bivajočega po Blochu nikakor ni dokončno izčrpana samo s tem,
kar-že-je, oziroma s kategorijo dejanskosti (enérgeia), temveč s pomočjo spraševanja
kot ’vrtajočega čudenja’ tudi še s tem, kar-še-ni, namreč s kategorijo možnosti
(dýnamis)« (Cvetka Tóth: Anámnesis resnice in eshatologija resnice, Živa antika 45,
1995, št. 1–2, str. 399). Na podlagi pogovora med Adornom in Blochom (v:
R. Traub, H. Weiser ur.: Gespräche mit Ernst Bloch) C. Tóth trdi, da je »utopija odvisna
od tega, kako mislimo možnost« (Cvetka Tóth: Spontanost in avtonomnost mišlje-
nja, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1994, str. 177).
24 Baruch de Spinoza: Etika, SM, Ljubljana 1988, str. 176.
56
proces in ne skupek postvarelih dejstev: »Dejansko je proces; je široko
razvejeno posredovanje med sedanjostjo, nedovršeno preteklostjo in
predvsem: možno prihodnostjo.«21 Vse dejansko na fronti procesa
prehaja v možno, možno pa je po Blochu tisto, kar je parcialno
pogojeno oziroma kar ni povsem determinirano. Utopična stvarnost
sama je po Blochu konkretni korelat utopične fantazije, ki »vre v
samem procesu stvarnosti […], anticipacijski elementi so sestavni del
stvarnosti same«.22
Za Blocha je značilno dinamično mišljenje, njegova filozofija
statičnemu mišljenju očita, da ne upošteva možnosti. V zgodovini
filozofije je namreč, trdi Bloch, anamneza biti premagala filozofski
eros in filozofijo odvračala od najpomembnejše časovne dimenzije –
prihodnosti. Po Blochu je zato naloga dinamičnega mišljenja odkri-
vati neuresničene možnosti v odprtem procesu.23 Pomembnejše od
zgolj kontemplativnega védenja, ki se nanaša na preteklost in nujnost,
je po Blochu v prihodnost usmerjeno mišljenje, ki se je podalo v
proces, v katerem ima najpomembnejšo vlogo človek, subjektivni
dejavnik, dejavnik odločitve in akcije. Statično in anamnetično mišlje-
nje se je, trdi Bloch, zarotilo proti možnemu, filozofija je obstoju
možnega nasprotovala od Zenona in Gorgija dalje. Bloch ugotavlja,
da je Diodor Kronos, najvplivnejši nasprotnik možnega, prek stoikov
in neostoicizma vplival na Spinozo, ki ga Bloch imenuje Diodorja
Kronosa velike metafizike. Po Spinozi je »v naravi razuma, da opazuje
stvari kot nujne […], ta nujnost je […] nujnost večne narave Boga sama
[…]«.24 S stališča večnosti ni parcialno pogojenega, torej ni možnosti,
Spinoza zanika celo možnost v bogu: »Bog ni mogel ustvariti stvari
21 Prav tam, str. 226/225.
22 Prav tam, str. 227/227.
23 »Identiteta bivajočega po Blochu nikakor ni dokončno izčrpana samo s tem,
kar-že-je, oziroma s kategorijo dejanskosti (enérgeia), temveč s pomočjo spraševanja
kot ’vrtajočega čudenja’ tudi še s tem, kar-še-ni, namreč s kategorijo možnosti
(dýnamis)« (Cvetka Tóth: Anámnesis resnice in eshatologija resnice, Živa antika 45,
1995, št. 1–2, str. 399). Na podlagi pogovora med Adornom in Blochom (v:
R. Traub, H. Weiser ur.: Gespräche mit Ernst Bloch) C. Tóth trdi, da je »utopija odvisna
od tega, kako mislimo možnost« (Cvetka Tóth: Spontanost in avtonomnost mišlje-
nja, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1994, str. 177).
24 Baruch de Spinoza: Etika, SM, Ljubljana 1988, str. 176.
56
