Page 59 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 59
ANDREJ LESKOVIC
na noben drugačen način in v nobenem drugačnem redu, kot jih je.«25
Celo Leibniz, ki ga Bloch označuje za največjega misleca možnosti
po Aristotelu, je možnost postavil samo v stvarnikov um. Po Kantu
sodi možnost med čiste forme mišljenja, ki konstituirajo izkustvo,
vendar Kant ne pozna objektivno-realno možnega. Na področju
praktičnega uma je Kant možno izpeljal iz moralnega ideala (Ti moreš,
kajti moraš), ki pa se mu je mogoče samo neskončno približevati, torej
objektivno-realna možnost ne obstaja, ugotavlja Bloch. Hegel, mislec
konkretnega uma, ki je v Fenomenologiji duha pisal o postajanju in
delu, je že v Logiki možnost podredil nujnosti, kot dialektik preteklega
pa je v Enciklopediji filozofskih znanosti možnost označil za prazno
abstrakcijo in jo omejil na subjektivno mišljenje. Prelomnica v pojmo-
vanju možnosti je po Blochu Marxova filozofija spreminjanja sveta,
ki ni sklenjen in ki je razumljen kot proces, spreminjanje sveta pa je
»teorija-praksa uresničljivega realno možnega na fronti sveta […]«.26
Udejanjenje realne možnosti v svetu je povezano s človekovo inter-
vencijo v svetu, s prakso. Bloch mit o anamnezi nadomešča s prome-
tejskim mitom, ki pomeni »potrjevanje človeka z lastnim delom, ki
je kot tako proizvajanje sebe, zgodovine in prihodnosti«.27 Prome-
tejski mit je, trdi Bloch, obudil Marx z materializmom, ki vsebuje
pojem dela, ki aktivira materialno bazo – človek je s svojim delom, s
katerim oblikuje samega sebe, odprl svetovno zgodovino: »Kakor je
čas po Marxu prostor zgodovine, tako je modus prihodnosti časa prostor
realne možnosti zgodovine in vselej leži na horizontu vsakokratne
tendence svetovnega dogajanja. To je teoretično-praktično: na fronti
svetovnega procesa, kjer se sprejemajo odločitve, se odpirajo novi
horizonti. Proces v to prihodnost pa je proces materije, ki se s
posredovanjem človeka kot svojega najvišjega cveta združuje in do
konca oblikuje.«28 Končni cilj zgodovine, ki ga Bloch opisuje kot
»naturalizacijo človeka in humanizacijo narave«, bo mogoč šele
takrat, ko bo človek izstopil iz »inkognita lastne odtujitve«.
25 Prav tam, str. 221.
26 PU, str. 286/284.
27 Milan Kangrga: Etički problem u djelu Karla Marxa. Kritika moralne svijesti, Naprijed,
Zagreb 1963, str. 233.
28 PU, str. 287/285.
57
na noben drugačen način in v nobenem drugačnem redu, kot jih je.«25
Celo Leibniz, ki ga Bloch označuje za največjega misleca možnosti
po Aristotelu, je možnost postavil samo v stvarnikov um. Po Kantu
sodi možnost med čiste forme mišljenja, ki konstituirajo izkustvo,
vendar Kant ne pozna objektivno-realno možnega. Na področju
praktičnega uma je Kant možno izpeljal iz moralnega ideala (Ti moreš,
kajti moraš), ki pa se mu je mogoče samo neskončno približevati, torej
objektivno-realna možnost ne obstaja, ugotavlja Bloch. Hegel, mislec
konkretnega uma, ki je v Fenomenologiji duha pisal o postajanju in
delu, je že v Logiki možnost podredil nujnosti, kot dialektik preteklega
pa je v Enciklopediji filozofskih znanosti možnost označil za prazno
abstrakcijo in jo omejil na subjektivno mišljenje. Prelomnica v pojmo-
vanju možnosti je po Blochu Marxova filozofija spreminjanja sveta,
ki ni sklenjen in ki je razumljen kot proces, spreminjanje sveta pa je
»teorija-praksa uresničljivega realno možnega na fronti sveta […]«.26
Udejanjenje realne možnosti v svetu je povezano s človekovo inter-
vencijo v svetu, s prakso. Bloch mit o anamnezi nadomešča s prome-
tejskim mitom, ki pomeni »potrjevanje človeka z lastnim delom, ki
je kot tako proizvajanje sebe, zgodovine in prihodnosti«.27 Prome-
tejski mit je, trdi Bloch, obudil Marx z materializmom, ki vsebuje
pojem dela, ki aktivira materialno bazo – človek je s svojim delom, s
katerim oblikuje samega sebe, odprl svetovno zgodovino: »Kakor je
čas po Marxu prostor zgodovine, tako je modus prihodnosti časa prostor
realne možnosti zgodovine in vselej leži na horizontu vsakokratne
tendence svetovnega dogajanja. To je teoretično-praktično: na fronti
svetovnega procesa, kjer se sprejemajo odločitve, se odpirajo novi
horizonti. Proces v to prihodnost pa je proces materije, ki se s
posredovanjem človeka kot svojega najvišjega cveta združuje in do
konca oblikuje.«28 Končni cilj zgodovine, ki ga Bloch opisuje kot
»naturalizacijo človeka in humanizacijo narave«, bo mogoč šele
takrat, ko bo človek izstopil iz »inkognita lastne odtujitve«.
25 Prav tam, str. 221.
26 PU, str. 286/284.
27 Milan Kangrga: Etički problem u djelu Karla Marxa. Kritika moralne svijesti, Naprijed,
Zagreb 1963, str. 233.
28 PU, str. 287/285.
57
