Page 60 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 60
RAZPRAVE, [TUDIJE
Bloch poudarja, da sta pomembna tako subjektivni kot tudi
objektivni dejavnik spremembe, potenca in potencialnost, ki se med
seboj dialektično prepletata. Na koncu dela Experimentum mundi
zapiše, da »samo objektivni dejavniki realne potencialnosti […] ne
zagotavljajo uspeha; usmerjeni so k zmožnosti, potenci subjekta, ki
realizira. Realiziranje glede na to pomeni […] vdiranje subjektivnega
dejavnika v še neodločeno negotovo stanje že obstoječih pogojev, da
bi ti kot objektivni dejavnik osvobodili svojo potencialnost za aktual-
nost delovanja.«29 Subjektivni dejavnik pa je materialna dejavnost.
Praksa ima odločilno vlogo v procesu sveta in je ontološka katego-
rija.30 Od človekove intervencije v svetu – odločitve in dejavnosti – je
odvisna smer procesa in njegov končni rezultat, ki je lahko končno
realizirani totum ali definitivni nič oziroma »večna brezciljnost«.
Človek je realna možnost vsega, kar je v zgodovini postal in kar lahko
postane, trdi Bloch v Principu upanja, »je hkrati možnost, ki ni izčr-
pana, tako kot je možnost hrasta izčrpana v želodu, temveč je celota
notranjih in zunanjih pogojev […]«,31 ki še ni dozorela, materijo pa
Bloch označuje kot »realno možnost za vse oblike sveta, ki so v
njenem krilu latentne in se iz nje rojevajo«.32 Če realna možnost ne
bi obstajala, bi bil svet nespremenljiv in brez prihodnosti, realna
možnost »do konca obdaja odprte dialektične tendence-latence«, s
katerimi je »arhirealistično« prepredeno nesklenjeno gibanje ne-
sklenjene materije, ki je po Aristotelu, piše Bloch, nedokončana
entelehija.33 Bloch objektivno realno možnost34 enači z materijo, ki
29 EM, str. 261/255.
30 Kot ugotavlja G. Cunico, zavestna praksa ni dopolnitev, marveč neizbežni
sestavni del (subjektivni faktor) ontološke strukture še-ne-biti. Čeprav družbeno-
politična ukinitev zatiranja in samoodtujitve ni zadnji utopični cilj […] je človeška
dejavnost, čeprav ne zadostni, pa vendar nujni pogoj za dosego biti s smislom in
razlogom – prvi, ki ga vidimo, in edini, ki leži v naših rokah.« (Gerardo Cunico:
Temeljna određenja utopijske ontologije kod E. Blocha, v: Filozofska istraživanja 5,
1985, št. 14, 3. zv., str. 431). Pojem prakse Bloch obširno obravnava v zelo znani
interpretaciji Marxovih tez o Feuerbachu v Principu upanja.
31 PU, str. 272/271.
32 Prav tam.
33 Prav tam, str. 259/258.
34 Bloch v Principu upanja razlikuje med štirimi sloji možnega; objektivno realno
možno je četrti sloj, prvi trije so: formalno možno, ki je zgolj miselno možno,
58
Bloch poudarja, da sta pomembna tako subjektivni kot tudi
objektivni dejavnik spremembe, potenca in potencialnost, ki se med
seboj dialektično prepletata. Na koncu dela Experimentum mundi
zapiše, da »samo objektivni dejavniki realne potencialnosti […] ne
zagotavljajo uspeha; usmerjeni so k zmožnosti, potenci subjekta, ki
realizira. Realiziranje glede na to pomeni […] vdiranje subjektivnega
dejavnika v še neodločeno negotovo stanje že obstoječih pogojev, da
bi ti kot objektivni dejavnik osvobodili svojo potencialnost za aktual-
nost delovanja.«29 Subjektivni dejavnik pa je materialna dejavnost.
Praksa ima odločilno vlogo v procesu sveta in je ontološka katego-
rija.30 Od človekove intervencije v svetu – odločitve in dejavnosti – je
odvisna smer procesa in njegov končni rezultat, ki je lahko končno
realizirani totum ali definitivni nič oziroma »večna brezciljnost«.
Človek je realna možnost vsega, kar je v zgodovini postal in kar lahko
postane, trdi Bloch v Principu upanja, »je hkrati možnost, ki ni izčr-
pana, tako kot je možnost hrasta izčrpana v želodu, temveč je celota
notranjih in zunanjih pogojev […]«,31 ki še ni dozorela, materijo pa
Bloch označuje kot »realno možnost za vse oblike sveta, ki so v
njenem krilu latentne in se iz nje rojevajo«.32 Če realna možnost ne
bi obstajala, bi bil svet nespremenljiv in brez prihodnosti, realna
možnost »do konca obdaja odprte dialektične tendence-latence«, s
katerimi je »arhirealistično« prepredeno nesklenjeno gibanje ne-
sklenjene materije, ki je po Aristotelu, piše Bloch, nedokončana
entelehija.33 Bloch objektivno realno možnost34 enači z materijo, ki
29 EM, str. 261/255.
30 Kot ugotavlja G. Cunico, zavestna praksa ni dopolnitev, marveč neizbežni
sestavni del (subjektivni faktor) ontološke strukture še-ne-biti. Čeprav družbeno-
politična ukinitev zatiranja in samoodtujitve ni zadnji utopični cilj […] je človeška
dejavnost, čeprav ne zadostni, pa vendar nujni pogoj za dosego biti s smislom in
razlogom – prvi, ki ga vidimo, in edini, ki leži v naših rokah.« (Gerardo Cunico:
Temeljna određenja utopijske ontologije kod E. Blocha, v: Filozofska istraživanja 5,
1985, št. 14, 3. zv., str. 431). Pojem prakse Bloch obširno obravnava v zelo znani
interpretaciji Marxovih tez o Feuerbachu v Principu upanja.
31 PU, str. 272/271.
32 Prav tam.
33 Prav tam, str. 259/258.
34 Bloch v Principu upanja razlikuje med štirimi sloji možnega; objektivno realno
možno je četrti sloj, prvi trije so: formalno možno, ki je zgolj miselno možno,
58
