Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 173
marko kerševan
dominaciji. Kar šteje, je konkretno raziskovanje in dokumentirano do-
kazovanje Luthrovih korenin in sestavin. Giesemann je dokumentira-
no razkril/odkril Luthrovo in luteransko ozadje različnih Trubarjevih
besedil ter formulacij.
Kritično se je lotil tudi Rajhmanove argumentacije v prid Trubarjevi
bližini Zwingliju in Švicarjem ter zavrnil njegove presoje. Pri tem pa je
večkrat tudi sam prehiter in ne dovolj prepričljiv, saj Rajhman nikakor
ne zavrača dominantnosti Luthra v Trubarjevi misli in delu. Rajhman
na primer zatrjuje, da Trubar za svoj govor o hvaležnosti (v zvezi z na-
ukom o opravičenju) ni mogel najti opore niti pri Luthru niti pri augs
burški veroizpovedi; nasprotno pa »kalvinistični« heidelberški kate-
kizem človekovi hvaležnosti za odrešenje posveča zaključno od treh
poglavij katekizma. Gotovo je zanimivo in pomembno, da Giesemann
odkrije govor o človekovi hvaležnosti pri Melanchthonu in Brenzu, av-
torju, na katerega se je Trubar dosti opiral (113). Toda: hvaležnost je ne-
kaj, mimo česar ne more iti nobena eksplikacija splošnoprotestantske-
ga nauka o opravičenju zgolj po milosti. Razlika med usmeritvami je
razvidna v poudarjanju ali nepoudarjanju tega vidika in razumevan
ju njegovih posledic. Rajhman nadalje opozarja, da je Trubar v svo-
jem prvem katekizmu drugače kot Luther in enako kot kalvinistični
katekizmi pri obravnavanju Božjih zapovedi izrecno navedel tudi de-
kaloško prepoved izdelovanja in čaščenja podob. Giesemann ugovar-
ja, da se je Trubar pač odločil citirati celotno besedilo o Božjih zapo-
vedih (2 Mz 20), medtem ko je Luther besedilo prve zapovedi skrajšal
(166). Toda dejstvo ostaja: Trubar enako kot kalvinci tega ni krajšal in
to v času, ko je tudi sicer ostro nastopal proti ljudskemu čaščenju svet
nikov, Marije in njihovih podob.
Giesemann z ustreznimi besedili dokazuje, da je poznana »inkri-
minirana« Trubarjeva formulacija o sprejemanju Kristusovega telesa in
krvi pri obhajilu »v duhu in veri« tudi Luthrova in torej ne more iti za
Trubarjev zdrs v cvinglijansko pojmovanje, kot so ga osumili on obto-
ževali (278–79); navaja tudi Luthrove besede, ko ta za Avguštinom zapi-
še: »ne opravičuje zakrament, ampak vera vanj,« vera, po kateri ga spre-
jemamo (90). Kot vemo, je Trubar na te obtožbe odgovoril z opravičilom
171
dominaciji. Kar šteje, je konkretno raziskovanje in dokumentirano do-
kazovanje Luthrovih korenin in sestavin. Giesemann je dokumentira-
no razkril/odkril Luthrovo in luteransko ozadje različnih Trubarjevih
besedil ter formulacij.
Kritično se je lotil tudi Rajhmanove argumentacije v prid Trubarjevi
bližini Zwingliju in Švicarjem ter zavrnil njegove presoje. Pri tem pa je
večkrat tudi sam prehiter in ne dovolj prepričljiv, saj Rajhman nikakor
ne zavrača dominantnosti Luthra v Trubarjevi misli in delu. Rajhman
na primer zatrjuje, da Trubar za svoj govor o hvaležnosti (v zvezi z na-
ukom o opravičenju) ni mogel najti opore niti pri Luthru niti pri augs
burški veroizpovedi; nasprotno pa »kalvinistični« heidelberški kate-
kizem človekovi hvaležnosti za odrešenje posveča zaključno od treh
poglavij katekizma. Gotovo je zanimivo in pomembno, da Giesemann
odkrije govor o človekovi hvaležnosti pri Melanchthonu in Brenzu, av-
torju, na katerega se je Trubar dosti opiral (113). Toda: hvaležnost je ne-
kaj, mimo česar ne more iti nobena eksplikacija splošnoprotestantske-
ga nauka o opravičenju zgolj po milosti. Razlika med usmeritvami je
razvidna v poudarjanju ali nepoudarjanju tega vidika in razumevan
ju njegovih posledic. Rajhman nadalje opozarja, da je Trubar v svo-
jem prvem katekizmu drugače kot Luther in enako kot kalvinistični
katekizmi pri obravnavanju Božjih zapovedi izrecno navedel tudi de-
kaloško prepoved izdelovanja in čaščenja podob. Giesemann ugovar-
ja, da se je Trubar pač odločil citirati celotno besedilo o Božjih zapo-
vedih (2 Mz 20), medtem ko je Luther besedilo prve zapovedi skrajšal
(166). Toda dejstvo ostaja: Trubar enako kot kalvinci tega ni krajšal in
to v času, ko je tudi sicer ostro nastopal proti ljudskemu čaščenju svet
nikov, Marije in njihovih podob.
Giesemann z ustreznimi besedili dokazuje, da je poznana »inkri-
minirana« Trubarjeva formulacija o sprejemanju Kristusovega telesa in
krvi pri obhajilu »v duhu in veri« tudi Luthrova in torej ne more iti za
Trubarjev zdrs v cvinglijansko pojmovanje, kot so ga osumili on obto-
ževali (278–79); navaja tudi Luthrove besede, ko ta za Avguštinom zapi-
še: »ne opravičuje zakrament, ampak vera vanj,« vera, po kateri ga spre-
jemamo (90). Kot vemo, je Trubar na te obtožbe odgovoril z opravičilom
171
