Page 171 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 171
marko kerševan
skega in jezikovno-literarnega prizadevanja je bila misija, poslanstvo,
poklicanost, da prinese svojim ljudem Božjo besedo in omogoči pravo
spoznanje Boga. Morda bi bilo namesto besede misijonarstvo bolje upo-
rabiti besedo »evangelizacija«. Obe besedi sta žal zaradi kasnejših in so-
dobnih uporab in zlorab obremenjeni, čeprav sta v Trubarjevem prime-
ru obe smiselni, še posebej če pomislimo, s kakšno vnemo – včasih že
kar »sveto jezo« – si je prizadeval, da bi evangeljska vera odpravila te-
danje ljudsko praznoverje (»pogansko malikovanje«) s čaščenjem Marije
in svetnikov, ki so ga duhovniki ne le dopuščali, temveč mu tudi daja-
li potuho, ga spodbujali in izkoriščali; seveda pa je za Trubarja »pogan-
sko malikovanje« tudi »falš« katoliška/papežniška maša.
Če lahko v osnovi pritrdimo avtorjevi podobi Primoža Trubarja in
njegove teologije, pa hkrati moti njegova, recimo tako, prevelika vne-
ma pri dokazovanju, kaj Trubar in njegova teologija nista bila. Ne mis-
lim toliko na avtorjevo zavračanje Trubarjevega »kulta«, njegove »na-
cionalizacije« ali celo »podržavljanja«. To ni predmet njegove analize
in avtor tudi ni strokovnjak za vprašanja nastajanja in ohranjanja na-
cionalne (samo)zavesti, vloge jezika ter vloge nacionalnih »mitov« in
»kultov« pri tem;3 hkrati pa korektno opozarja, da se je podobno do-
gajalo in se še dogaja tudi z Luthrom v Nemčiji (in seveda še s kom in
čim kje drugje). Mislim na kritiko drugačnih podob in presoj same
Trubarjeve teologije pri drugih raziskovalcih. Prevelika vnema avtor-
ja včasih zanese, da se zaletava v odprta vrata, včasih pa k prehitrim
sodbam o vendarle zapletenejših in še vedno odprtih vprašanjih. Na
primer, komu in čemu je potrebno poudarjati, da Trubar ni bil teo-
log evropskega formata istega ranga in formata kot Luther ter glasniki
drugih takratnih reformatorskih usmeritev, da je bil njegov vpliv ome-
jen na notranjeavstrijske dežele in tamkajšnje protestantske cerkve, da
ni ne hotel ne zmogel posegati v teološke kontroverze svojega časa (kot
3 O teh vprašanjih obsežno pišem (sam in s sodelavci) v knjigi: Marko Kerševan,
ur., Protestantizem, slovenska identiteta in združujoča se Evropa (Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2006)
ter v Protestanti(sti)ki, poglavje »Cerkev božja slovenskega jezika Primoža Trubarja
in narod slovenskega jezika – vloga jezika v reformaciji in modernem (slovenskem)
nacionalizmu«.
169
skega in jezikovno-literarnega prizadevanja je bila misija, poslanstvo,
poklicanost, da prinese svojim ljudem Božjo besedo in omogoči pravo
spoznanje Boga. Morda bi bilo namesto besede misijonarstvo bolje upo-
rabiti besedo »evangelizacija«. Obe besedi sta žal zaradi kasnejših in so-
dobnih uporab in zlorab obremenjeni, čeprav sta v Trubarjevem prime-
ru obe smiselni, še posebej če pomislimo, s kakšno vnemo – včasih že
kar »sveto jezo« – si je prizadeval, da bi evangeljska vera odpravila te-
danje ljudsko praznoverje (»pogansko malikovanje«) s čaščenjem Marije
in svetnikov, ki so ga duhovniki ne le dopuščali, temveč mu tudi daja-
li potuho, ga spodbujali in izkoriščali; seveda pa je za Trubarja »pogan-
sko malikovanje« tudi »falš« katoliška/papežniška maša.
Če lahko v osnovi pritrdimo avtorjevi podobi Primoža Trubarja in
njegove teologije, pa hkrati moti njegova, recimo tako, prevelika vne-
ma pri dokazovanju, kaj Trubar in njegova teologija nista bila. Ne mis-
lim toliko na avtorjevo zavračanje Trubarjevega »kulta«, njegove »na-
cionalizacije« ali celo »podržavljanja«. To ni predmet njegove analize
in avtor tudi ni strokovnjak za vprašanja nastajanja in ohranjanja na-
cionalne (samo)zavesti, vloge jezika ter vloge nacionalnih »mitov« in
»kultov« pri tem;3 hkrati pa korektno opozarja, da se je podobno do-
gajalo in se še dogaja tudi z Luthrom v Nemčiji (in seveda še s kom in
čim kje drugje). Mislim na kritiko drugačnih podob in presoj same
Trubarjeve teologije pri drugih raziskovalcih. Prevelika vnema avtor-
ja včasih zanese, da se zaletava v odprta vrata, včasih pa k prehitrim
sodbam o vendarle zapletenejših in še vedno odprtih vprašanjih. Na
primer, komu in čemu je potrebno poudarjati, da Trubar ni bil teo-
log evropskega formata istega ranga in formata kot Luther ter glasniki
drugih takratnih reformatorskih usmeritev, da je bil njegov vpliv ome-
jen na notranjeavstrijske dežele in tamkajšnje protestantske cerkve, da
ni ne hotel ne zmogel posegati v teološke kontroverze svojega časa (kot
3 O teh vprašanjih obsežno pišem (sam in s sodelavci) v knjigi: Marko Kerševan,
ur., Protestantizem, slovenska identiteta in združujoča se Evropa (Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2006)
ter v Protestanti(sti)ki, poglavje »Cerkev božja slovenskega jezika Primoža Trubarja
in narod slovenskega jezika – vloga jezika v reformaciji in modernem (slovenskem)
nacionalizmu«.
169
