Page 174 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 174
razgledi, vpogledi
za »dve v naglici izrečeni besedi« in z izrecno in jasno luteransko opre-
delitvijo, ki nedvoumno govori o sprejemanju resničnega Kristusovega
telesa in krvi v kruhu ter vinu, »verujočim za življenje in neverujočim
v obsodbo« (posebej v pismu Ungnadu). Toda še pomembnejša je ugo-
tovitev (Raederja), da Trubar v svojih kasnejših spisih ni ponovil tako
strogo oziroma ozko luteranske opredelitve, ampak navaja kot stvar vere
(nedorečene) opredelitve, ki ostajajo onkraj takrat živih teoloških kont-
roverz. Giesemannova argumentacija in presoja tega ne upoštevata. Kot
da bi se zadrege vendarle zavedal, ob vsem siceršnjem poudarjanju »ne-
-vmesnosti« Trubarjeve teološke pozicije v preambuli tudi sam govori o
Trubarju kot nekom, ki je »vandral« med različnimi svetovi, tudi »med
cvinglijanstvom in luteranstvom« (12). Ali da se je Trubar »original-
no odločal v takratni protestantski razcepljenosti v sporu o vprašanju
Gospodove večerje« (vendar pa »njegov izhod teološko ne vzdrži«) (29).
Ne gre pozabiti, da so Zwingli in cvinglijanci v bistvenih zadevah nauka
soglašali z Luthrom. Navsezadnje je bilo na zadnjem skupnem sestanku
(ob navzočnosti Luthra in Zwinglija) leta 1529 v Regensburgu zabeleže-
no in podpisano soglasje v vseh 15 členih: soglasja ni bilo le pri zadnjem,
ob nauku o evharistiji. Z leuenberškim soglasjem, resda šele leta 1973, pa
je bilo doseženo soglasje med luteranskimi in reformiranimi cerkvami
tudi v opredelitvi (in mejah obvezne opredelitve) zakramenta evharisti-
je. (O tem kasneje, sicer pa o vsem tem pišem v svoji Protestanti(sti)ki, v
poglavju o Trubarju v kontekstu reformacijske teologije.)
Seveda je težko na isti ravni in na isti način razpravljati o cvinglijan-
skih in luteranskih vplivih pri Trubarju: s cvinglijanskimi in »švicarski-
mi« vplivi (ter Erazmom) se je srečal v svojih najbolj »formativnih« mla-
dih letih, nimamo pa iz tega obdobja njegovih zapisanih besedil, temveč
le kasnejše izjave in spomine, kaj da je bral in pridigal do svojega odho-
da v Nemčijo, torej do svojega 40. leta. Če ti vplivi niso dokazljivi na isti
način kot luteranski, jih zato še ne smemo niti ignorirati niti minimi-
zirati, ampak morami biti posebej sensibilni za njihove sledi in odme-
ve v dokumentiranem Trubarjevem delu (besedilih in ravnanjih), seve-
da brez prehitrih in apodiktičnih trditev.
172
za »dve v naglici izrečeni besedi« in z izrecno in jasno luteransko opre-
delitvijo, ki nedvoumno govori o sprejemanju resničnega Kristusovega
telesa in krvi v kruhu ter vinu, »verujočim za življenje in neverujočim
v obsodbo« (posebej v pismu Ungnadu). Toda še pomembnejša je ugo-
tovitev (Raederja), da Trubar v svojih kasnejših spisih ni ponovil tako
strogo oziroma ozko luteranske opredelitve, ampak navaja kot stvar vere
(nedorečene) opredelitve, ki ostajajo onkraj takrat živih teoloških kont-
roverz. Giesemannova argumentacija in presoja tega ne upoštevata. Kot
da bi se zadrege vendarle zavedal, ob vsem siceršnjem poudarjanju »ne-
-vmesnosti« Trubarjeve teološke pozicije v preambuli tudi sam govori o
Trubarju kot nekom, ki je »vandral« med različnimi svetovi, tudi »med
cvinglijanstvom in luteranstvom« (12). Ali da se je Trubar »original-
no odločal v takratni protestantski razcepljenosti v sporu o vprašanju
Gospodove večerje« (vendar pa »njegov izhod teološko ne vzdrži«) (29).
Ne gre pozabiti, da so Zwingli in cvinglijanci v bistvenih zadevah nauka
soglašali z Luthrom. Navsezadnje je bilo na zadnjem skupnem sestanku
(ob navzočnosti Luthra in Zwinglija) leta 1529 v Regensburgu zabeleže-
no in podpisano soglasje v vseh 15 členih: soglasja ni bilo le pri zadnjem,
ob nauku o evharistiji. Z leuenberškim soglasjem, resda šele leta 1973, pa
je bilo doseženo soglasje med luteranskimi in reformiranimi cerkvami
tudi v opredelitvi (in mejah obvezne opredelitve) zakramenta evharisti-
je. (O tem kasneje, sicer pa o vsem tem pišem v svoji Protestanti(sti)ki, v
poglavju o Trubarju v kontekstu reformacijske teologije.)
Seveda je težko na isti ravni in na isti način razpravljati o cvinglijan-
skih in luteranskih vplivih pri Trubarju: s cvinglijanskimi in »švicarski-
mi« vplivi (ter Erazmom) se je srečal v svojih najbolj »formativnih« mla-
dih letih, nimamo pa iz tega obdobja njegovih zapisanih besedil, temveč
le kasnejše izjave in spomine, kaj da je bral in pridigal do svojega odho-
da v Nemčijo, torej do svojega 40. leta. Če ti vplivi niso dokazljivi na isti
način kot luteranski, jih zato še ne smemo niti ignorirati niti minimi-
zirati, ampak morami biti posebej sensibilni za njihove sledi in odme-
ve v dokumentiranem Trubarjevem delu (besedilih in ravnanjih), seve-
da brez prehitrih in apodiktičnih trditev.
172
