Page 175 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 175
marko kerševan
Rečeno in nedorečeno pri Trubarju (in Giesemannu)
Poglejmo si nekoliko natančneje dva primera raznovrstnosti težav
pri presojanju Trubarjevih besedil, kot jih pokažeta avtorjevo razisko-
vanje in (ne)uspeh pri njihovem razreševanju.
Pridiga o veri
Prvi primer je na prvi pogled droben in enostaven. Gre za vprašanje
avtorstva/izvirnosti »Pridige o veri«v prvem Trubarjevem katekizmu
1550. Trubar sam kasneje v prikazu svojih spisov za kralja Maksimilijana
(1560) navaja, da je pri tem »colligiral« [(i)zbral] iz Vlačićevega spisa De
voce et re fidei (62). Svojo pridigo Trubar tudi dejansko začenja/naslavlja
z latinskimi besedami Sermo de Vocabulo Fidei et de moribus seu affecti-
bus, s katerimi asociira svoje delo z Vlačićevo razpravo De Vocabulo
Fidei et allicis …, ki je prvič izšla leta 1549 z Melanchthonovim predgo-
vorom in v kateri Vlačić začenja svoj predgovor z »In librum de voce et
re fidei«. Po Giesemannu je hotel Trubar z naslovom svoj spis povezati
z naslovom takrat poznanega in odmevnega Vlačićevega dela ter s tem
pokazati, da je seznanjen z akademsko literaturo. Vlačićev spis je bil po
Giesemannu gotovo spodbuda (Anregung) (191) za Trubarjevo pridigo o
veri in za njeno priključitev h katekizmu – a ne kaj več kot to.
Na osnovi Trubarjeve izjave in naslova so zgodnejši slovenski raz
iskovalci (kot je Rupel) in tisti, ki so se nanje zanašali, »Pridigo o veri«
označevali kot v bistvu, po temeljni vsebini, Vlačićevo delo. Po Ruplu
naj bi Trubar »iz njega zajemal po svoje in kakor se mu je zdelo primer-
no za njegove preproste bralce«. Vlačićevega v latinščini napisanega dela
pri tem sami niso brali in poznali. Tudi sam sem se zanašal na Rupla (in
Trubarja) in v razpravi o Trubarjevi reformaciji zapisal, da je » Trubar
Vlačićevo predavanje o veri celo vključil v svoj katekizem«. Giesemann
to mojo izjavo navaja kot primer nediferenciranega obravnavanja tega
dela. Navaja jo v slovenščini in prevede v nemščino (188). Pri tem pa jo je
glede na kontekst napačno razumel in prevedel: »celo« razume in preve-
de kot »v celoti« (völlig), medtem ko je bilo pri meni mišljeno kot »celó«
(sogar). Poanta mojega stavka je bila namreč v tem, da je bil Trubar »od-
173
Rečeno in nedorečeno pri Trubarju (in Giesemannu)
Poglejmo si nekoliko natančneje dva primera raznovrstnosti težav
pri presojanju Trubarjevih besedil, kot jih pokažeta avtorjevo razisko-
vanje in (ne)uspeh pri njihovem razreševanju.
Pridiga o veri
Prvi primer je na prvi pogled droben in enostaven. Gre za vprašanje
avtorstva/izvirnosti »Pridige o veri«v prvem Trubarjevem katekizmu
1550. Trubar sam kasneje v prikazu svojih spisov za kralja Maksimilijana
(1560) navaja, da je pri tem »colligiral« [(i)zbral] iz Vlačićevega spisa De
voce et re fidei (62). Svojo pridigo Trubar tudi dejansko začenja/naslavlja
z latinskimi besedami Sermo de Vocabulo Fidei et de moribus seu affecti-
bus, s katerimi asociira svoje delo z Vlačićevo razpravo De Vocabulo
Fidei et allicis …, ki je prvič izšla leta 1549 z Melanchthonovim predgo-
vorom in v kateri Vlačić začenja svoj predgovor z »In librum de voce et
re fidei«. Po Giesemannu je hotel Trubar z naslovom svoj spis povezati
z naslovom takrat poznanega in odmevnega Vlačićevega dela ter s tem
pokazati, da je seznanjen z akademsko literaturo. Vlačićev spis je bil po
Giesemannu gotovo spodbuda (Anregung) (191) za Trubarjevo pridigo o
veri in za njeno priključitev h katekizmu – a ne kaj več kot to.
Na osnovi Trubarjeve izjave in naslova so zgodnejši slovenski raz
iskovalci (kot je Rupel) in tisti, ki so se nanje zanašali, »Pridigo o veri«
označevali kot v bistvu, po temeljni vsebini, Vlačićevo delo. Po Ruplu
naj bi Trubar »iz njega zajemal po svoje in kakor se mu je zdelo primer-
no za njegove preproste bralce«. Vlačićevega v latinščini napisanega dela
pri tem sami niso brali in poznali. Tudi sam sem se zanašal na Rupla (in
Trubarja) in v razpravi o Trubarjevi reformaciji zapisal, da je » Trubar
Vlačićevo predavanje o veri celo vključil v svoj katekizem«. Giesemann
to mojo izjavo navaja kot primer nediferenciranega obravnavanja tega
dela. Navaja jo v slovenščini in prevede v nemščino (188). Pri tem pa jo je
glede na kontekst napačno razumel in prevedel: »celo« razume in preve-
de kot »v celoti« (völlig), medtem ko je bilo pri meni mišljeno kot »celó«
(sogar). Poanta mojega stavka je bila namreč v tem, da je bil Trubar »od-
173
