Page 176 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 176
razgledi, vpogledi
prt« do reformatorjev različnih usmeritev in da se ni izogibal Vlačića
niti v času (interima), ko to ni bilo brez nevarnosti.
Primerjava Trubarjeve pridige in Vlačićevega spisa o veri poka-
že, da gre za Trubarjevo samostojno delo, za »Trubarjevo pridigo«.
Že Jože Koruza – piše Giesemann – naj bi popravil napako/neprevid
nost prejšnjih raziskovalcev (v spremni besedi k nedavno izdanemu
Katekizmu 1550 v posodobljenem slovenskem jeziku Kozma Ahačič
ustrezno govori o le posrednem Vlačićevem vplivu na Trubarjevo pri-
digo o veri). Pri tem pa naj bi po Giesemannu Koruza zagrešil drugo
napako: napačno naj bi citiral Trubarjev latinski začetek/naslov, ko na-
mesto Sermo … de motibus prepiše Sermo … de moribus (190). Zares?
Vpogled v original/faksimile pokaže, da imamo opravka z ne čisto jasno
natisnjeno pismenko r/t, ki pa je v primerjavi z drugimi vendarle prej r
kot t (in tako je kot moribus prepisana tudi v Trubarjevih Zbranih delih
I in v posodobljeni izdaji Katekizma). Toda ključen za odločitev o črki
in besedi je Trubarjev lastni »prevod«, ki neposredno sledi prvim latin-
skim besedam. V tem slovenskem prevodu Trubar govori o tem, »kako
se ima ta beseda vera v Svetem pismu in pridigah prav zastopiti in kako-
ve šege oli misli človeku sturi ena prava vera« (prim. posodobljeno slo-
vensko izdajo, 210–11). Za latinske besede moribus/motibus seu affectibus
zapiše »šege oli misli«. V posodobljeni slovenščini je tam seveda »nava-
de ali čustva«; pri čemer je opozorjeno, da je s šego lahko mišljeno tudi
nagnjenje. Vsekakor se Trubarjeva slovenska beseda šega bolj prilega k
moribus (latinsko mores – navada) kot k motibus, ki usmerja h »giban
ju«. Vlačić v svojem spisu zares govori o motus fidei – o veri kot gibalu,
ki spreminja človeka. Toda ključno je, da Trubar v svojem slovenskem
uvodu govori o pravi veri, ki sturi/povzroči/izzove (excitat) neke »šege
oli misli« v človeku.
Pokazalo se je, da zaresne dileme pravzaprav ni oziroma da je ne bi
smelo biti in da pridiga v Katekizmu ni izvleček/selekcija Vlačićevega dela,
ampak samostojno Trubarjevo delo kljub zavajajočemu Trubarjevem na-
vajanju Vlačića kot vira ali predloge. Toda če je Giesemann utemel
jeno pokazal na prehitra in površna sklepanja nekaterih dosedanjih
raziskovalcev, je hkrati tudi sam prehitro šel preko drugih težav v tem
174
prt« do reformatorjev različnih usmeritev in da se ni izogibal Vlačića
niti v času (interima), ko to ni bilo brez nevarnosti.
Primerjava Trubarjeve pridige in Vlačićevega spisa o veri poka-
že, da gre za Trubarjevo samostojno delo, za »Trubarjevo pridigo«.
Že Jože Koruza – piše Giesemann – naj bi popravil napako/neprevid
nost prejšnjih raziskovalcev (v spremni besedi k nedavno izdanemu
Katekizmu 1550 v posodobljenem slovenskem jeziku Kozma Ahačič
ustrezno govori o le posrednem Vlačićevem vplivu na Trubarjevo pri-
digo o veri). Pri tem pa naj bi po Giesemannu Koruza zagrešil drugo
napako: napačno naj bi citiral Trubarjev latinski začetek/naslov, ko na-
mesto Sermo … de motibus prepiše Sermo … de moribus (190). Zares?
Vpogled v original/faksimile pokaže, da imamo opravka z ne čisto jasno
natisnjeno pismenko r/t, ki pa je v primerjavi z drugimi vendarle prej r
kot t (in tako je kot moribus prepisana tudi v Trubarjevih Zbranih delih
I in v posodobljeni izdaji Katekizma). Toda ključen za odločitev o črki
in besedi je Trubarjev lastni »prevod«, ki neposredno sledi prvim latin-
skim besedam. V tem slovenskem prevodu Trubar govori o tem, »kako
se ima ta beseda vera v Svetem pismu in pridigah prav zastopiti in kako-
ve šege oli misli človeku sturi ena prava vera« (prim. posodobljeno slo-
vensko izdajo, 210–11). Za latinske besede moribus/motibus seu affectibus
zapiše »šege oli misli«. V posodobljeni slovenščini je tam seveda »nava-
de ali čustva«; pri čemer je opozorjeno, da je s šego lahko mišljeno tudi
nagnjenje. Vsekakor se Trubarjeva slovenska beseda šega bolj prilega k
moribus (latinsko mores – navada) kot k motibus, ki usmerja h »giban
ju«. Vlačić v svojem spisu zares govori o motus fidei – o veri kot gibalu,
ki spreminja človeka. Toda ključno je, da Trubar v svojem slovenskem
uvodu govori o pravi veri, ki sturi/povzroči/izzove (excitat) neke »šege
oli misli« v človeku.
Pokazalo se je, da zaresne dileme pravzaprav ni oziroma da je ne bi
smelo biti in da pridiga v Katekizmu ni izvleček/selekcija Vlačićevega dela,
ampak samostojno Trubarjevo delo kljub zavajajočemu Trubarjevem na-
vajanju Vlačića kot vira ali predloge. Toda če je Giesemann utemel
jeno pokazal na prehitra in površna sklepanja nekaterih dosedanjih
raziskovalcev, je hkrati tudi sam prehitro šel preko drugih težav v tem
174
