Page 178 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 178
razgledi, vpogledi
nikdar se ni spuščal v polemike med teologi. Njegova teološka poseb-
nost je bila, kako je poskušal svoje luteransko pojmovanje posredovati
svojim slovenskim vernikom. Ni prepričeval teologov, ampak vernike;
pred teologi je svoje delo in pisanje vedno le zagovarjal kot pravoverno
– teološko »nedorečene« ali preveč gostobesedne formulacije, ki jih je
pisal zaradi vernikov in zanje, so mu to vedno tudi omogočile.
Toda lahko bi rekli, da Giesemann – kot mnogi slovenski razisko-
valci – v tej polemiki spregleda, ali vsaj ne upošteva dovolj, da že v času
Trubarjevega pisanja ni šlo več za spor med zagovorniki zgolj simbol-
ne in resnične/realne navzočnosti pri zakramentu, ni šlo več za spor
med Zwinglijem in Luthrom (kot leta 1529). Cvinglijanci Trubarjevega
časa so bili cvinglijanci po doseženem züriškem sporazumu leta 1549 (s
Calvinom) (prim. Stati inu obstati 9–10/2009, 376–81); niso več vztra-
jali na zgolj simbolni navzočnosti (na nuda signa) oziroma na tem, da
je Kristus pri zakramentu navzoč le v spominu vernikov. Tudi oni so
govorili o njegovi resnični navzočnosti in resničnem učinkovanju nje-
govega telesa in krvi. Razhajanja in spori so bili o načinu (dojemanja)
resnične navzočnosti in načinu učinkovanja. Tudi na luteranski stra-
ni srečamo različne opredelitve, ne le tiste o telesni navzočnosti »v« in
»pod« podobo kruha in vina, ki jih je strogo luteranska usmeritev pre
vzela kot edino veljavne. Govor o ponujanju in prejemanju Kristusovega
telesa in krvi »s« kruhom in vinom, pa o sprejemanju »v duhu in veri«,
je tako sicer drugačen od strogo in ozko luteranskega, ni pa nujno tudi
protiluteranski. Vsi protestanti so zavračali katoliško transsubstanciaci-
jo in skoraj vsi Zwinglijeve nuda signa: toda že Calvin, Bullinger na eni
ali Melanchthon na drugi strani so bili med Zwinglijevo in enoznačno
ozko opredeljeno Luthrovo formulacijo.
Tu se je gibal in ostajal tudi Trubar v svojih besedilih. Trdno veruje,
da sta pri zakramentu navzoča resnično Kristusovo telo in kri, toda kako
sta navzoča, kako se ju nudi in kako se ju sprejema, je in ostaja po nje-
govem skrivnost (navaja Trubar Avguština). Ne poizkuša teološko eno-
značno pojasniti in ubesediti te skrivnosti, ne odgovarja enoznačno na
vprašanje, kako, uporablja in dopušča različne formulacije, največkrat
take, ki/da ne pokažejo razlike med takrat spopadajočimi se usmerit-
176
nikdar se ni spuščal v polemike med teologi. Njegova teološka poseb-
nost je bila, kako je poskušal svoje luteransko pojmovanje posredovati
svojim slovenskim vernikom. Ni prepričeval teologov, ampak vernike;
pred teologi je svoje delo in pisanje vedno le zagovarjal kot pravoverno
– teološko »nedorečene« ali preveč gostobesedne formulacije, ki jih je
pisal zaradi vernikov in zanje, so mu to vedno tudi omogočile.
Toda lahko bi rekli, da Giesemann – kot mnogi slovenski razisko-
valci – v tej polemiki spregleda, ali vsaj ne upošteva dovolj, da že v času
Trubarjevega pisanja ni šlo več za spor med zagovorniki zgolj simbol-
ne in resnične/realne navzočnosti pri zakramentu, ni šlo več za spor
med Zwinglijem in Luthrom (kot leta 1529). Cvinglijanci Trubarjevega
časa so bili cvinglijanci po doseženem züriškem sporazumu leta 1549 (s
Calvinom) (prim. Stati inu obstati 9–10/2009, 376–81); niso več vztra-
jali na zgolj simbolni navzočnosti (na nuda signa) oziroma na tem, da
je Kristus pri zakramentu navzoč le v spominu vernikov. Tudi oni so
govorili o njegovi resnični navzočnosti in resničnem učinkovanju nje-
govega telesa in krvi. Razhajanja in spori so bili o načinu (dojemanja)
resnične navzočnosti in načinu učinkovanja. Tudi na luteranski stra-
ni srečamo različne opredelitve, ne le tiste o telesni navzočnosti »v« in
»pod« podobo kruha in vina, ki jih je strogo luteranska usmeritev pre
vzela kot edino veljavne. Govor o ponujanju in prejemanju Kristusovega
telesa in krvi »s« kruhom in vinom, pa o sprejemanju »v duhu in veri«,
je tako sicer drugačen od strogo in ozko luteranskega, ni pa nujno tudi
protiluteranski. Vsi protestanti so zavračali katoliško transsubstanciaci-
jo in skoraj vsi Zwinglijeve nuda signa: toda že Calvin, Bullinger na eni
ali Melanchthon na drugi strani so bili med Zwinglijevo in enoznačno
ozko opredeljeno Luthrovo formulacijo.
Tu se je gibal in ostajal tudi Trubar v svojih besedilih. Trdno veruje,
da sta pri zakramentu navzoča resnično Kristusovo telo in kri, toda kako
sta navzoča, kako se ju nudi in kako se ju sprejema, je in ostaja po nje-
govem skrivnost (navaja Trubar Avguština). Ne poizkuša teološko eno-
značno pojasniti in ubesediti te skrivnosti, ne odgovarja enoznačno na
vprašanje, kako, uporablja in dopušča različne formulacije, največkrat
take, ki/da ne pokažejo razlike med takrat spopadajočimi se usmerit-
176
