Page 177 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 177
marko kerševan
Trubarjevem besedilu oziroma sam odprl neko novo – nepotrebno?
– dilemo.
Zakrament evharistije/obhajila/Gospodove večerje
Drug primer/problem je presoja Trubarjevega stališča v znanih re-
formatorskih kontroverzah o zakramentu evharistije/obhajila/svete ve-
čerje, konkretno med cvinglijanci in luterani. Poznano je mnenje, da je
Trubar namesto prvotnega cvinglijanskega stališča o Kristusovi zgolj
simbolni navzočnosti (ki naj bi ga sprejel v času svojega bivanja v tržaš
kem okolju), kasneje, vsekakor pa v Nemčiji prevzel Luthrovo in lute-
ransko pojmovanje o »realni navzočnosti Kristusovega telesa in krvi«
v zakramentu Gospodove večerje. Nekateri se pri tem nagibajo k oce-
ni, da je šlo za iskren prehod, drugi, da je šlo le za zunanji, od luteran-
skega okolja izsiljen prehod in pristanek ter da je ostalo cvinglijansko
simbolno pojmovanje Trubarju vseskozi blizu, celo najbližje: zato naj
bi v svojih spisih največkrat uporabljal/izbiral nedorečene formulacije,
take, v katerih razlika med cvinglijansko in luteransko pozicijo sploh
ni bila razvidna. S tem naj bi se hkrati izogibal kritikam in obtožbam
o nepravovernosti z obeh strani, predvsem seveda z močneješe luteran-
ske. Včasih naj bi se mu po neprevidnosti vendarle zgodilo, da je prišla
do izraza njegova cvinglijanska nagnjenost, s čemer je izzval kritike in
napade, pred katerimi se je bil primoran obraniti z deklarativnim pri
stankom na izrecno luteransko formulacijo.
Giesemann dokazuje, da je Trubar zares in prepričano sprejemal
Luthrovo pojmovanje zakramenta. Če je večkrat ostajal pri splošnih in
nedorečenih formulacijah, naj bi bilo to zato, da bi se branil pred kriti-
kami z različnih strani, predvsem pa zato, da bi obvaroval enotnost svo-
je – od katoliške cerkve in oblasti ogrožene – »cerkve slovenskega jezi-
ka«. Zato je v svojih poznih letih zavzeto podprl luteransko poenotenje s
Formulo concordiae, saj sta se tako ujela njegovo notranje prepričanje in
potreba po enotnosti slovenske cerkve oziroma protestantskih cerkva v
notranjeavstrijskih deželah. Giesemann odločno zavrača, da bi si Trubar
prizadeval za kakšno svojo posebno, med cvinglijanstvom in luteran-
stvom posredujočo teologijo (Rajhman). Trubar ni bil teolog za teologe,
175
Trubarjevem besedilu oziroma sam odprl neko novo – nepotrebno?
– dilemo.
Zakrament evharistije/obhajila/Gospodove večerje
Drug primer/problem je presoja Trubarjevega stališča v znanih re-
formatorskih kontroverzah o zakramentu evharistije/obhajila/svete ve-
čerje, konkretno med cvinglijanci in luterani. Poznano je mnenje, da je
Trubar namesto prvotnega cvinglijanskega stališča o Kristusovi zgolj
simbolni navzočnosti (ki naj bi ga sprejel v času svojega bivanja v tržaš
kem okolju), kasneje, vsekakor pa v Nemčiji prevzel Luthrovo in lute-
ransko pojmovanje o »realni navzočnosti Kristusovega telesa in krvi«
v zakramentu Gospodove večerje. Nekateri se pri tem nagibajo k oce-
ni, da je šlo za iskren prehod, drugi, da je šlo le za zunanji, od luteran-
skega okolja izsiljen prehod in pristanek ter da je ostalo cvinglijansko
simbolno pojmovanje Trubarju vseskozi blizu, celo najbližje: zato naj
bi v svojih spisih največkrat uporabljal/izbiral nedorečene formulacije,
take, v katerih razlika med cvinglijansko in luteransko pozicijo sploh
ni bila razvidna. S tem naj bi se hkrati izogibal kritikam in obtožbam
o nepravovernosti z obeh strani, predvsem seveda z močneješe luteran-
ske. Včasih naj bi se mu po neprevidnosti vendarle zgodilo, da je prišla
do izraza njegova cvinglijanska nagnjenost, s čemer je izzval kritike in
napade, pred katerimi se je bil primoran obraniti z deklarativnim pri
stankom na izrecno luteransko formulacijo.
Giesemann dokazuje, da je Trubar zares in prepričano sprejemal
Luthrovo pojmovanje zakramenta. Če je večkrat ostajal pri splošnih in
nedorečenih formulacijah, naj bi bilo to zato, da bi se branil pred kriti-
kami z različnih strani, predvsem pa zato, da bi obvaroval enotnost svo-
je – od katoliške cerkve in oblasti ogrožene – »cerkve slovenskega jezi-
ka«. Zato je v svojih poznih letih zavzeto podprl luteransko poenotenje s
Formulo concordiae, saj sta se tako ujela njegovo notranje prepričanje in
potreba po enotnosti slovenske cerkve oziroma protestantskih cerkva v
notranjeavstrijskih deželah. Giesemann odločno zavrača, da bi si Trubar
prizadeval za kakšno svojo posebno, med cvinglijanstvom in luteran-
stvom posredujočo teologijo (Rajhman). Trubar ni bil teolog za teologe,
175
