Page 179 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 179
marko kerševan
vami (ne med Zwinglijem in Luthrom, ampak med luterani samimi in
njimi ter »švicarji«!). Pred očitki, da to ni dovolj in da ni jasen, se lahko
vedno brani, da ne uči kaj drugega kot teolog, pred katerim se zagovar-
ja ali na katerega se sklicuje. V svojih besedilih (zato) uporablja oznake
v, pod ali s (kruhom in vinom), govori o resnični navzočnosti, »mate-
rialno« in »v duhu in veri«. Teologa Rajhman in Raeder sta dovolj pre-
pričljivo dokumentirala tako usmerjenost (in raznolikost) Trubarjevih
opredeljevanj (sam pišem o tem v poglavju »Trubar in reformacijska teo
logija« v Protestanti(sti)ki, 2012). Giesemann tega ni prepričljivo ovrgel
oziroma ga te razlike niti niso kaj dosti zanimale: na primer razlikovanje
v smislu in dometu uporabe izrazov v in pod na eni in s na drugi strani.
V časih akutnih sporov je bila Trubarjeva nedorečenost, neopredel
jenost in vmesnost s strani udeležencev teh sporov sumljiva, obsojana;
opravičevana ali razumljena je bila kvečjemu iz pragmatičnih razlogov:
preprostih vernikov naj ne bi vlekli v nekaj, česar ne razumejo. Kasneje
so nekateri menili, da Trubar kot neakademski teolog preprosto ni bil
sposoben dojeti teh razhajanj in se opredeliti do njih. Giesemann ugo-
tavlja, da je bil Trubar dobro seznanjen in »znajden« v takratnih kontro-
verzah, pa čeprav je bil le prizadet opazovalec in ne aktiven udeleženec,
saj da se sam ni spuščal v teološke razprave, ampak si je le prizadeval,
da bi svojo dejansko luteransko opredelitev ustrezno približal sloven-
sko govorečim vernikom.
Toda ali ni za Trubarjevimi tovrstnimi besedili in njegovimi raz-
ličnimi (ne)opredelitvami v teoloških sporih vendarle neko temelj-
no teološko/versko spoznanje in opredelitev: stvar vere je sprejemanje
Kristusove besede, zaupanje vanjo, tudi, če je – ali prav zato, ker je –
skrivnost. Različni teološki poskusi prodreti vanjo, jo na nek način osve-
tliti in pojmovno opredeliti ali s prispodobami podomačiti, niso stvar
vere, ampak človeškega prizadevanja (ki ga lahko, kot zapiše Trubar in
pred njim Calvin, navdihuje celo hudič, če vodi v delitve in spopade).
Ostajanje pri nedorečenih opredelitvah tako ni stvar teološke nevedno
sti ali nezmožnosti, iskanja srednje poti, pragmatičnega zavarovanja svo-
je verske skupnosti pred razprtijami in zavarovanja samega sebe pred
obsodbami ali celo preganjanji, ampak konsekvenca teološkega razlo-
177
vami (ne med Zwinglijem in Luthrom, ampak med luterani samimi in
njimi ter »švicarji«!). Pred očitki, da to ni dovolj in da ni jasen, se lahko
vedno brani, da ne uči kaj drugega kot teolog, pred katerim se zagovar-
ja ali na katerega se sklicuje. V svojih besedilih (zato) uporablja oznake
v, pod ali s (kruhom in vinom), govori o resnični navzočnosti, »mate-
rialno« in »v duhu in veri«. Teologa Rajhman in Raeder sta dovolj pre-
pričljivo dokumentirala tako usmerjenost (in raznolikost) Trubarjevih
opredeljevanj (sam pišem o tem v poglavju »Trubar in reformacijska teo
logija« v Protestanti(sti)ki, 2012). Giesemann tega ni prepričljivo ovrgel
oziroma ga te razlike niti niso kaj dosti zanimale: na primer razlikovanje
v smislu in dometu uporabe izrazov v in pod na eni in s na drugi strani.
V časih akutnih sporov je bila Trubarjeva nedorečenost, neopredel
jenost in vmesnost s strani udeležencev teh sporov sumljiva, obsojana;
opravičevana ali razumljena je bila kvečjemu iz pragmatičnih razlogov:
preprostih vernikov naj ne bi vlekli v nekaj, česar ne razumejo. Kasneje
so nekateri menili, da Trubar kot neakademski teolog preprosto ni bil
sposoben dojeti teh razhajanj in se opredeliti do njih. Giesemann ugo-
tavlja, da je bil Trubar dobro seznanjen in »znajden« v takratnih kontro-
verzah, pa čeprav je bil le prizadet opazovalec in ne aktiven udeleženec,
saj da se sam ni spuščal v teološke razprave, ampak si je le prizadeval,
da bi svojo dejansko luteransko opredelitev ustrezno približal sloven-
sko govorečim vernikom.
Toda ali ni za Trubarjevimi tovrstnimi besedili in njegovimi raz-
ličnimi (ne)opredelitvami v teoloških sporih vendarle neko temelj-
no teološko/versko spoznanje in opredelitev: stvar vere je sprejemanje
Kristusove besede, zaupanje vanjo, tudi, če je – ali prav zato, ker je –
skrivnost. Različni teološki poskusi prodreti vanjo, jo na nek način osve-
tliti in pojmovno opredeliti ali s prispodobami podomačiti, niso stvar
vere, ampak človeškega prizadevanja (ki ga lahko, kot zapiše Trubar in
pred njim Calvin, navdihuje celo hudič, če vodi v delitve in spopade).
Ostajanje pri nedorečenih opredelitvah tako ni stvar teološke nevedno
sti ali nezmožnosti, iskanja srednje poti, pragmatičnega zavarovanja svo-
je verske skupnosti pred razprtijami in zavarovanja samega sebe pred
obsodbami ali celo preganjanji, ampak konsekvenca teološkega razlo-
177
