Page 159 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 159
božidar debenjak
Za antiko je bilo značilno, da so k vzvišenim zgodbam dodajali nove
in nove pripovedi ter detajle. Grški svet se je, denimo, močno ukvarjal s
Homerjem, saj sta Iliada in Odiseja veljali za zgodovinski knjigi. Nastalo
je ne samo mnogo »dopolnitev« zgodb iz teh epov in druge literature,
ampak tudi množica domnev o Homerjevi osebi in poreklu; kar 11 mest
se je potegovalo za naslov njegovega rojstnega mesta, bolj znanih je se-
dem, ki jih našteva heksameter: »Smyrna, Rhodos, Kolophon, Salamine,
Ios, Argos, Athenai«. Vsi grški heroji so dobili opise svojih družin, so-
rodstva in potomstva.
Ko se je krščanstvo razširilo po tedanjem rimskem imperiju, se je
tudi med kristjani razširila ta navada dopolnjevanja in razširjanja zgod-
be. V t. i. »ljudski pobožnosti« so nastale mnoge »dopolnitve« k sli-
ki, ki jo dajejo evangeliji in drugi spisi Novega testamenta: zgodbe o
Jezusovem otroštvu in o čudežih, ki da jih je delal v otroških letih, zgod-
be o Marijinem poreklu in otroštvu, zgodbe o Pilatu, o Nikodemu in še
in še. Konec drugega stoletja je nastal Jakobov protoevangelij, ki je bil
dolgo vpliven; ohranjen je en latinski tekst, množica grških in sirskih, pa
tudi mnogo cerkvenoslovanskih prevodov. V evropskem srednjem veku
je bila zelo vplivna Legenda aurea, »Zlata legenda«, ki je povzemala ve-
like dele pripovedi iz omenjenega Protoevangelija in drugih apokrifov.
Tu imamo v rimski Cerkvi izrazito dvojnost: po eni strani je zavrnila
vse apokrife, med njimi izrecno tiste, ki govorijo o babici, ki je asistirala
pri porodu (že v dekretu rimskega škofa [ali papeža] Gelazija), po dru-
gi strani pa na njih sloni vsa cerkvena »mariologija«.
Avtor tega »predevangelija«, Jakob, naj bi bil Jezusov polbrat
iz Jožefovega prvega zakona; gre za nekakšno družinsko kroniko.
Domnevni polbrat, torej brat samo po očetovi strani, najprej poveličuje
starša svoje mačehe Marije: Njeno rojstvo naj bi bilo enak čudež, kot ga
kanonični evangelij opisuje za starša Janeza Krstnika: Bog poseže v ne-
plodni zakon judovskega veljaka Joahima in Ane; medtem ko on moli
v puščavi in Ana v mestu, Ana zanosi in po sedmih ali devetih mese-
cih rodi Marijo. Marija je čudežni otrok; triletna je v templju »na paši
kot golobica in je prejemala hrano iz roke angela«. Ko je bila stara 12 let,
ji je bilo treba poiskati moža z žrebom. Iskali so med vdovci in čudež-
no znamenje je pokazalo na Jožefa. Ta jo odpelje v svojo hišo, v njegovi
157
Za antiko je bilo značilno, da so k vzvišenim zgodbam dodajali nove
in nove pripovedi ter detajle. Grški svet se je, denimo, močno ukvarjal s
Homerjem, saj sta Iliada in Odiseja veljali za zgodovinski knjigi. Nastalo
je ne samo mnogo »dopolnitev« zgodb iz teh epov in druge literature,
ampak tudi množica domnev o Homerjevi osebi in poreklu; kar 11 mest
se je potegovalo za naslov njegovega rojstnega mesta, bolj znanih je se-
dem, ki jih našteva heksameter: »Smyrna, Rhodos, Kolophon, Salamine,
Ios, Argos, Athenai«. Vsi grški heroji so dobili opise svojih družin, so-
rodstva in potomstva.
Ko se je krščanstvo razširilo po tedanjem rimskem imperiju, se je
tudi med kristjani razširila ta navada dopolnjevanja in razširjanja zgod-
be. V t. i. »ljudski pobožnosti« so nastale mnoge »dopolnitve« k sli-
ki, ki jo dajejo evangeliji in drugi spisi Novega testamenta: zgodbe o
Jezusovem otroštvu in o čudežih, ki da jih je delal v otroških letih, zgod-
be o Marijinem poreklu in otroštvu, zgodbe o Pilatu, o Nikodemu in še
in še. Konec drugega stoletja je nastal Jakobov protoevangelij, ki je bil
dolgo vpliven; ohranjen je en latinski tekst, množica grških in sirskih, pa
tudi mnogo cerkvenoslovanskih prevodov. V evropskem srednjem veku
je bila zelo vplivna Legenda aurea, »Zlata legenda«, ki je povzemala ve-
like dele pripovedi iz omenjenega Protoevangelija in drugih apokrifov.
Tu imamo v rimski Cerkvi izrazito dvojnost: po eni strani je zavrnila
vse apokrife, med njimi izrecno tiste, ki govorijo o babici, ki je asistirala
pri porodu (že v dekretu rimskega škofa [ali papeža] Gelazija), po dru-
gi strani pa na njih sloni vsa cerkvena »mariologija«.
Avtor tega »predevangelija«, Jakob, naj bi bil Jezusov polbrat
iz Jožefovega prvega zakona; gre za nekakšno družinsko kroniko.
Domnevni polbrat, torej brat samo po očetovi strani, najprej poveličuje
starša svoje mačehe Marije: Njeno rojstvo naj bi bilo enak čudež, kot ga
kanonični evangelij opisuje za starša Janeza Krstnika: Bog poseže v ne-
plodni zakon judovskega veljaka Joahima in Ane; medtem ko on moli
v puščavi in Ana v mestu, Ana zanosi in po sedmih ali devetih mese-
cih rodi Marijo. Marija je čudežni otrok; triletna je v templju »na paši
kot golobica in je prejemala hrano iz roke angela«. Ko je bila stara 12 let,
ji je bilo treba poiskati moža z žrebom. Iskali so med vdovci in čudež-
no znamenje je pokazalo na Jožefa. Ta jo odpelje v svojo hišo, v njegovi
157
