Page 160 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 160
študijski večeri
odsotnosti pa imamo sceno angelskega oznanjenja skoraj tako kot v ka-
noničnem evangeliju. Jožef jo najde nosečo šele v šestem mesecu, nato
sledi ugotavljanje, da ni bilo greha. Kljub temu Jožef sumniči naprej, in
ko gredo na popis, je Marija na oslici, ki jo vodi Jožefov sin Samuel. Da
skrijejo sramoto mlade nosečnice, si za prenočišče izberejo votlino. Za
porodnico se najde babica in nato še njena znanka Saloma. (Njuno pri-
čevanje o čudežu rojstva je znak za heretičnost teh poročil, ki ga nava-
ja Decretum Gelasianum.) Zgodba se zaključi z varianto k poročilu o
Herodu in obisku modrih. Iz tega nekanoničnega vira ima »mariologi-
ja« imeni Marijinih staršev. sv. Joahima in sv. Ane; zlasti znana iz upo-
dobitev pod imenom »Sveta Ana samotretja«, torej Jezus ob Mariji in
Ani. O kaki taki sceni kanonični evangeliji molčijo. Iz istega vira iz-
haja, da je bil Jezus rojen v votlini, medtem ko kanonični evangelij go-
vori samo, da »v prenočišču ni bilo prostora« in je Marija novorojenca
»položila v jasli«. Iz drugega apokrifa, iz Psevdo-Mateja (14,1) (Moraldi
1971, 195–98; 1989, 217), pa sta prevzeta še osliček in voliček. Te elemen-
te je v srednjem veku povezal v »zlato legendo« (Legenda aurea) Jacobus
a Voragine. Od dvanajstega stoletja sem je iz tega zrasla prej omenjena
»mariologija«. Mariji so dodelili nebeško vlogo »kraljice angelov« in ne-
kake vrhovne svetnice in priprošnjice.
Pod vplivom z Vzhoda se od 6. stoletja na Zahodu uveljavljajo
Marijini prazniki; z začetkom 12. stoletja se širi vera v učinkovitost mo-
litev in v 12. stoletju postane avemarija skoraj enako razširjena kot oče-
naš, obe molitvi pa sta združeni v rožnem vencu, ki naj bi ga po legendi
sestavil sveti Dominik. Molitve niso več samo obračanje k Bogu, tem-
več prosijo za pomoč Marijo ali pa katerega od svetnikov.
Marijinih praznikov ima sicer rimska Cerkev več, Marijino obi-
skanje (2. julij), Marijino vnebovzetje (15. avgust), Marijino rojstvo (8.
september), brezmadežno spočetje (po dogmi iz 19. stoletja, 8. decem-
bra, 9 mesecev pred Marijinim rojstvom), ter dva praznika v zvezi z
Jezusom, Marijino oznanjenje (25. marca, devet mesecev pred Božičem)
in Svečnica (2. februarja). Dan Marijinega oznanjenja pri nas vsiljujejo
kot »materinski dan« (mednarodno se tak dan praznuje na drugo ne-
deljo v maju!). Od teh praznikov imajo samo trije oporo v evangeliju:
158
odsotnosti pa imamo sceno angelskega oznanjenja skoraj tako kot v ka-
noničnem evangeliju. Jožef jo najde nosečo šele v šestem mesecu, nato
sledi ugotavljanje, da ni bilo greha. Kljub temu Jožef sumniči naprej, in
ko gredo na popis, je Marija na oslici, ki jo vodi Jožefov sin Samuel. Da
skrijejo sramoto mlade nosečnice, si za prenočišče izberejo votlino. Za
porodnico se najde babica in nato še njena znanka Saloma. (Njuno pri-
čevanje o čudežu rojstva je znak za heretičnost teh poročil, ki ga nava-
ja Decretum Gelasianum.) Zgodba se zaključi z varianto k poročilu o
Herodu in obisku modrih. Iz tega nekanoničnega vira ima »mariologi-
ja« imeni Marijinih staršev. sv. Joahima in sv. Ane; zlasti znana iz upo-
dobitev pod imenom »Sveta Ana samotretja«, torej Jezus ob Mariji in
Ani. O kaki taki sceni kanonični evangeliji molčijo. Iz istega vira iz-
haja, da je bil Jezus rojen v votlini, medtem ko kanonični evangelij go-
vori samo, da »v prenočišču ni bilo prostora« in je Marija novorojenca
»položila v jasli«. Iz drugega apokrifa, iz Psevdo-Mateja (14,1) (Moraldi
1971, 195–98; 1989, 217), pa sta prevzeta še osliček in voliček. Te elemen-
te je v srednjem veku povezal v »zlato legendo« (Legenda aurea) Jacobus
a Voragine. Od dvanajstega stoletja sem je iz tega zrasla prej omenjena
»mariologija«. Mariji so dodelili nebeško vlogo »kraljice angelov« in ne-
kake vrhovne svetnice in priprošnjice.
Pod vplivom z Vzhoda se od 6. stoletja na Zahodu uveljavljajo
Marijini prazniki; z začetkom 12. stoletja se širi vera v učinkovitost mo-
litev in v 12. stoletju postane avemarija skoraj enako razširjena kot oče-
naš, obe molitvi pa sta združeni v rožnem vencu, ki naj bi ga po legendi
sestavil sveti Dominik. Molitve niso več samo obračanje k Bogu, tem-
več prosijo za pomoč Marijo ali pa katerega od svetnikov.
Marijinih praznikov ima sicer rimska Cerkev več, Marijino obi-
skanje (2. julij), Marijino vnebovzetje (15. avgust), Marijino rojstvo (8.
september), brezmadežno spočetje (po dogmi iz 19. stoletja, 8. decem-
bra, 9 mesecev pred Marijinim rojstvom), ter dva praznika v zvezi z
Jezusom, Marijino oznanjenje (25. marca, devet mesecev pred Božičem)
in Svečnica (2. februarja). Dan Marijinega oznanjenja pri nas vsiljujejo
kot »materinski dan« (mednarodno se tak dan praznuje na drugo ne-
deljo v maju!). Od teh praznikov imajo samo trije oporo v evangeliju:
158
