Page 161 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 161
božidar debenjak
obiskanje, oznanjenje, Svečnica. Njihovi datumi pa slonijo na tradici-
ji. Za evangeličansko Cerkev so to trije spominski dnevi, a ne prazniki.
Da Luther takih zgodb ni mogel sprejeti, je jasno. Že ko govori o evan-
geliju, opozarja, da zgolj »poznati Kristusova dela in življenjsko zgodbo
še ne pomeni poznati pravi evangelij« (Predgovor k Novemu testamentu)
(Luther 2002, 12). Še bolj zaostrena je Luthrova kritika legend: zanje upo-
rablja posmehljivko Lügende, kar bi lahko prevedli z »laganda«, moder-
no bi lahko rekli »zgodba o alternativnih dejstvih«. Ker se v velikem delu
Nemčije d in t izgovarjata skoraj enako, je zelo verjetno, da je iz Luthrove
posmehljivke Lügende nastala Lüg-Ente, »lažniva raca«, z imenom raca
pa smo bili navajeni označevati tisto, čemur danes pravijo fake news in
»alternativna dejstva«. Da bi se tej nevarnosti izognil, se je Luther oprl
zgolj na Biblijo – njegovo načelo je sola Scriptura. V veri je bistveno, da se
osredotočimo na Kristusa trpina, na njegovo žrtvovanje. Solus Christus.
Rimska Cerkev je šla v protireformaciji v nasprotno smer: vse bolj in
bolj je dopolnjevala »mariologijo«. Že v srednjem veku je razglasila, da je
bila Marija »v nebo vzeta«, da ima torej v nebesih poseben status. Temu je
v 19. in 20. stoletju dodala še dve dogmi, ki nista bili sprejeti na koncilih,
temveč je vsako od njiju razglasil papež: da je bila tudi sama Marija »brez-
madežno spočeta«, je kot dogmo razglasil Pij IX. leta 1854 na predlog jezu-
itov, katerih geslo je »Omnia ad maiorem Dei gloriam et beatae Virginis
Mariae« – »Vse za večjo čast in slavo Boga in blažene Device Marije«.
Dogma sloni na zgodbi iz »protoevangelija«; zavrglo jo je tudi pravoslav-
je; dogmo o »telesnem vnebovzetju Device Marije« pa je 1950 razglasil Pij
XII. Marija ni samo privilegirana v nebesih, temveč je takoj dosegla »vsta-
jenje mesa«, ki ga verniki pričakujejo na dan sodbe. 15. avgust je tisti pra-
znik, ko se ta Cerkev spominja »telesnega vnebovzetja Device Marije«. To
je specialni praznik te Cerkve in ne splošni krščanski praznik.
Zbližanje rimske Cerkve z evangeličansko Cerkvijo se torej nanaša
na druga teološka vprašanja in na praktična zavzemanja za mir, social-
no pravičnost in svetovni etos. To so pomembna vprašanja, ki povezu-
jejo. Zastran Marije pa protestantske Cerkve ostajajo pri spoštovanju,
čaščenje pa pritiče le Bogu.
159
obiskanje, oznanjenje, Svečnica. Njihovi datumi pa slonijo na tradici-
ji. Za evangeličansko Cerkev so to trije spominski dnevi, a ne prazniki.
Da Luther takih zgodb ni mogel sprejeti, je jasno. Že ko govori o evan-
geliju, opozarja, da zgolj »poznati Kristusova dela in življenjsko zgodbo
še ne pomeni poznati pravi evangelij« (Predgovor k Novemu testamentu)
(Luther 2002, 12). Še bolj zaostrena je Luthrova kritika legend: zanje upo-
rablja posmehljivko Lügende, kar bi lahko prevedli z »laganda«, moder-
no bi lahko rekli »zgodba o alternativnih dejstvih«. Ker se v velikem delu
Nemčije d in t izgovarjata skoraj enako, je zelo verjetno, da je iz Luthrove
posmehljivke Lügende nastala Lüg-Ente, »lažniva raca«, z imenom raca
pa smo bili navajeni označevati tisto, čemur danes pravijo fake news in
»alternativna dejstva«. Da bi se tej nevarnosti izognil, se je Luther oprl
zgolj na Biblijo – njegovo načelo je sola Scriptura. V veri je bistveno, da se
osredotočimo na Kristusa trpina, na njegovo žrtvovanje. Solus Christus.
Rimska Cerkev je šla v protireformaciji v nasprotno smer: vse bolj in
bolj je dopolnjevala »mariologijo«. Že v srednjem veku je razglasila, da je
bila Marija »v nebo vzeta«, da ima torej v nebesih poseben status. Temu je
v 19. in 20. stoletju dodala še dve dogmi, ki nista bili sprejeti na koncilih,
temveč je vsako od njiju razglasil papež: da je bila tudi sama Marija »brez-
madežno spočeta«, je kot dogmo razglasil Pij IX. leta 1854 na predlog jezu-
itov, katerih geslo je »Omnia ad maiorem Dei gloriam et beatae Virginis
Mariae« – »Vse za večjo čast in slavo Boga in blažene Device Marije«.
Dogma sloni na zgodbi iz »protoevangelija«; zavrglo jo je tudi pravoslav-
je; dogmo o »telesnem vnebovzetju Device Marije« pa je 1950 razglasil Pij
XII. Marija ni samo privilegirana v nebesih, temveč je takoj dosegla »vsta-
jenje mesa«, ki ga verniki pričakujejo na dan sodbe. 15. avgust je tisti pra-
znik, ko se ta Cerkev spominja »telesnega vnebovzetja Device Marije«. To
je specialni praznik te Cerkve in ne splošni krščanski praznik.
Zbližanje rimske Cerkve z evangeličansko Cerkvijo se torej nanaša
na druga teološka vprašanja in na praktična zavzemanja za mir, social-
no pravičnost in svetovni etos. To so pomembna vprašanja, ki povezu-
jejo. Zastran Marije pa protestantske Cerkve ostajajo pri spoštovanju,
čaščenje pa pritiče le Bogu.
159
