Page 231 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 231
karl barth
vajah v nemškem, francoskem in angleškem jeziku ob različnih odlom-
kih iz prejšnjih zvezkov Cerkvene dogmatike. Vtis imam, da so študen-
tje tudi s svoje strani še vedno radi in zavzeto zraven (čeprav je staro-
stna razlika med mano in njimi vedno večja). Tudi to se bo spremenilo,
toda do sedaj je tako.
Za bralce revije Christian Century bo posebej zanimivo slišati, da
sem imel in še vedno imam prave prijatelje med mladimi in starejšimi
Američani, ki zdaj kar številni prihajajo za nekaj semestrov ali tudi let
na študij v Basel. Prihajajo iz različnih denominacij, a so se skoraj vsi
zmogli resno in uspešno vživeti v naše tako drugačno duhovno vzduš-
je (ne nazadnje tudi tisto pri meni); kar nekaj njih se je častno vrnilo v
domovino z baselskim doktoratom in so tam že sami postali docenti.
Nihče od njih ni trpel zaradi antiameriškega kompleksa, ki se mi pripi-
suje. Prepričan sem, da sem tako tudi za Ameriko naredil več solidne-
ga in koristnega, kot če bi – kot mnogi Evropejci – odpotoval tja in se
dal tam občasno osebno videti in slišati. Da ne govorim o tem, da me v
Ameriki na najboljši možen način avtentično in originalno zastopa moj
sin kot profesor v Chicagu. Kdor pa hoče, me lahko zdaj tudi tam v miru
prebira in študira v korektnih angleških prevodih.
Ko govorim o svojih dejavnostih v Baslu, naj še omenim, da je tu-
kajšnji zapor postal prednostno mesto za moje občasne pridige. Verjetno
je malo profesorjev teologije, katerih pridige lahko posluša le nekdo, ki
je pred tem grdo prekoračil državljanski pravni red. Maja 1956 sem do-
segel 70 let. Sprejel sem številne izraze prijateljstva od blizu in daleč;
sprejel sem jih z zadovoljstvom in s hvaležnostjo Bogu ter ljudem in kot
upam z dovolj odpora do skušnjave, da bi samega sebe imel za jubilanta
in prepomembnega. Leto 1956 mi je bilo še pomembnejše zaradi 200-le-
tnice rojstva Wolfganga Amadeusa Mozarta. Višek tega leta mi je bil,
ko sem bil povabljen kot slavnostni govornik na proslavo te obletnice v
Baslu. Nisem kaj posebno estetsko nadarjen in izobražen človek in poleg
tega gotovo nisem naklonjen mešanju in izenačevanju zgodovine odre-
šenja in zgodovine umetnosti. Toda zlati zvoki Mozartove glasbe so me
vedno znova živo nagovarjali – ne kot evangelij, ampak kot prispodobe
Kraljestva, ki ga oznanja evangelij Božje svobodne milosti. Brez njih si
229
vajah v nemškem, francoskem in angleškem jeziku ob različnih odlom-
kih iz prejšnjih zvezkov Cerkvene dogmatike. Vtis imam, da so študen-
tje tudi s svoje strani še vedno radi in zavzeto zraven (čeprav je staro-
stna razlika med mano in njimi vedno večja). Tudi to se bo spremenilo,
toda do sedaj je tako.
Za bralce revije Christian Century bo posebej zanimivo slišati, da
sem imel in še vedno imam prave prijatelje med mladimi in starejšimi
Američani, ki zdaj kar številni prihajajo za nekaj semestrov ali tudi let
na študij v Basel. Prihajajo iz različnih denominacij, a so se skoraj vsi
zmogli resno in uspešno vživeti v naše tako drugačno duhovno vzduš-
je (ne nazadnje tudi tisto pri meni); kar nekaj njih se je častno vrnilo v
domovino z baselskim doktoratom in so tam že sami postali docenti.
Nihče od njih ni trpel zaradi antiameriškega kompleksa, ki se mi pripi-
suje. Prepričan sem, da sem tako tudi za Ameriko naredil več solidne-
ga in koristnega, kot če bi – kot mnogi Evropejci – odpotoval tja in se
dal tam občasno osebno videti in slišati. Da ne govorim o tem, da me v
Ameriki na najboljši možen način avtentično in originalno zastopa moj
sin kot profesor v Chicagu. Kdor pa hoče, me lahko zdaj tudi tam v miru
prebira in študira v korektnih angleških prevodih.
Ko govorim o svojih dejavnostih v Baslu, naj še omenim, da je tu-
kajšnji zapor postal prednostno mesto za moje občasne pridige. Verjetno
je malo profesorjev teologije, katerih pridige lahko posluša le nekdo, ki
je pred tem grdo prekoračil državljanski pravni red. Maja 1956 sem do-
segel 70 let. Sprejel sem številne izraze prijateljstva od blizu in daleč;
sprejel sem jih z zadovoljstvom in s hvaležnostjo Bogu ter ljudem in kot
upam z dovolj odpora do skušnjave, da bi samega sebe imel za jubilanta
in prepomembnega. Leto 1956 mi je bilo še pomembnejše zaradi 200-le-
tnice rojstva Wolfganga Amadeusa Mozarta. Višek tega leta mi je bil,
ko sem bil povabljen kot slavnostni govornik na proslavo te obletnice v
Baslu. Nisem kaj posebno estetsko nadarjen in izobražen človek in poleg
tega gotovo nisem naklonjen mešanju in izenačevanju zgodovine odre-
šenja in zgodovine umetnosti. Toda zlati zvoki Mozartove glasbe so me
vedno znova živo nagovarjali – ne kot evangelij, ampak kot prispodobe
Kraljestva, ki ga oznanja evangelij Božje svobodne milosti. Brez njih si
229
