Page 233 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 233
karl barth
tem sicer povsem zasebnem obisku deležen, poudarja, da je bilo vzdušje
na srečanjih in pogovorih odprto, prijazno, vzpodbudno. Le na Papeški
lateranski univerzi – očitno »bolj papeški od papeža« – ga niso hoteli
sprejeti. Zato pa so bili toliko bolj odprti in spodbudni pogovori na je-
zuitski univerzi Gregoriana.
Za pogovore je Barth po temeljitem študiju koncilskih dokumentov
pripravil pisna vprašanja dveh vrst: enih, pri katerih je želel preveriti ali
dopolniti svoje razumevanje koncilskih dokumentov in v njih vsebova-
nih opredelitev, odločitev, presoj, in drugih, ki so izražala njegovo (te-
ološko, evangeličansko-protestantsko) kritičnost do nekaterih oprede-
litev in presoj. Vprašanja so sogovorniki dobili v roke pisno, če je bilo
potrebno z avtorjevimi sprotnimi ustnimi pojasnili. V običajno triur-
nih razgovorih (v francoščini) so izmenjali poglede; sporov in polemi-
ke se je Barth pri tem izogibal, saj, kot pravi, »v Rim gotovo nisem pri-
šel, da bi se prepiral«.
Naklonjeno izpostavi osebnost papeža Pavla VI., »modrega in na svo-
jevrsten način ponižno pobožnega človeka«, ki se je na koncilu in po
njem znašel pred težavno nalogo, da hkrati skrbi za pravo svobodo in
nujni red v katoliški cerkvi. Posebej da priznanje papeževemu pogum-
nemu in vztrajnemu prizadevanju za mir v Vietnamu in poudari, da
tokrat Cerkev v Rimu – kot tudi v Ženevi – ni molčala in ni blagoslav-
ljala orožja …
Barth je na obisku dobil potrjen vtis, da je s koncilom tudi katoliška
Cerkev v pravem in nepovratnem, čeprav ne vedno preglednem in vča-
sih počasnem gibanju, ki bi bilo lahko v marsičem vzgled in spodbuda
tudi protestantski strani. Upa, da reformatorji v katoliški Cerkvi pri pri-
lagajanju mišljenja in delovanja modernemu svetu ne bodo ponovili na-
pak novejšega protestantizma. »Papež ni Antikrist. Aparat tridentinskih
anatem proti nam je skupaj z drugo staro opremo le še v Denzingerju«
[zbornik/arhiv uradnih cerkvenih dokumentov in stališč]. Potrebno je
mirno in odločno nadaljevanje čiščenja, vsekakor najprej pred lastnim
pragom. Spreobračanje iz ene Cerkve v drugo – v eni ali drugi smeri –
samo po sebi nima smisla. Smiselno je lahko le, ko pomeni neko nujno
231
tem sicer povsem zasebnem obisku deležen, poudarja, da je bilo vzdušje
na srečanjih in pogovorih odprto, prijazno, vzpodbudno. Le na Papeški
lateranski univerzi – očitno »bolj papeški od papeža« – ga niso hoteli
sprejeti. Zato pa so bili toliko bolj odprti in spodbudni pogovori na je-
zuitski univerzi Gregoriana.
Za pogovore je Barth po temeljitem študiju koncilskih dokumentov
pripravil pisna vprašanja dveh vrst: enih, pri katerih je želel preveriti ali
dopolniti svoje razumevanje koncilskih dokumentov in v njih vsebova-
nih opredelitev, odločitev, presoj, in drugih, ki so izražala njegovo (te-
ološko, evangeličansko-protestantsko) kritičnost do nekaterih oprede-
litev in presoj. Vprašanja so sogovorniki dobili v roke pisno, če je bilo
potrebno z avtorjevimi sprotnimi ustnimi pojasnili. V običajno triur-
nih razgovorih (v francoščini) so izmenjali poglede; sporov in polemi-
ke se je Barth pri tem izogibal, saj, kot pravi, »v Rim gotovo nisem pri-
šel, da bi se prepiral«.
Naklonjeno izpostavi osebnost papeža Pavla VI., »modrega in na svo-
jevrsten način ponižno pobožnega človeka«, ki se je na koncilu in po
njem znašel pred težavno nalogo, da hkrati skrbi za pravo svobodo in
nujni red v katoliški cerkvi. Posebej da priznanje papeževemu pogum-
nemu in vztrajnemu prizadevanju za mir v Vietnamu in poudari, da
tokrat Cerkev v Rimu – kot tudi v Ženevi – ni molčala in ni blagoslav-
ljala orožja …
Barth je na obisku dobil potrjen vtis, da je s koncilom tudi katoliška
Cerkev v pravem in nepovratnem, čeprav ne vedno preglednem in vča-
sih počasnem gibanju, ki bi bilo lahko v marsičem vzgled in spodbuda
tudi protestantski strani. Upa, da reformatorji v katoliški Cerkvi pri pri-
lagajanju mišljenja in delovanja modernemu svetu ne bodo ponovili na-
pak novejšega protestantizma. »Papež ni Antikrist. Aparat tridentinskih
anatem proti nam je skupaj z drugo staro opremo le še v Denzingerju«
[zbornik/arhiv uradnih cerkvenih dokumentov in stališč]. Potrebno je
mirno in odločno nadaljevanje čiščenja, vsekakor najprej pred lastnim
pragom. Spreobračanje iz ene Cerkve v drugo – v eni ali drugi smeri –
samo po sebi nima smisla. Smiselno je lahko le, ko pomeni neko nujno
231
