Page 144 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 144
študijski večeri
In še četrti razlog, da se seznanjamo s Petrom Bergerjem in tako po-
častimo njegov spomin prav v tem prostoru in v tej reviji: Berger sam se
tudi v tem delu izrecno osebno opredeli kot luteran (na primer: »moje
biografske korenine so v luteranstvu in še vedno se opredeljujem za
luterana, čeprav z velikimi zadržki«, »sem močno pristranski v prid
luteranstva«).
2: Zlo v religijah
Vprašanje zla, hudega, je velika tema v vseh religijah. Pravilneje: ljudje
se od nekdaj in vsepovsod srečujejo/srečujemo s trpljenjem, z uničevan
jem, s smrtjo – z nečim, kar doživljajo/vidijo/poimenujejo kot zlo; zlo,
ki ga doživljajo, trpijo ali sami povzročajo ali pa ga vidijo d oživljanega
ali povzročanega pri drugih. Soočajo se z njim na vse načine, ki jih poz-
najo in zmorejo – tudi ali celo predvsem magično in religiozno. Na tem
mestu se ne bomo lotevali vse fenomenologije zla niti si ne bomo privoš
čili izčrpnega pregleda in primerjave, kako se različne religije spopadajo
z njim. Osredotočili se bomo na religije, v katerih in za katere je vpra-
šanje zla posebej zaostreno: na krščansko in njej sorodne monoteistične
religije z enim in edinim Bogom Stvarnikom sveta in človeka. Z ozirom
na takega Boga je postalo vprašanje zla vprašanje teodiceje (»opravičen
je Boga«); vprašanje, kako razumeti/»opravičiti« zlo v svetu, ki je s člo-
vekom vred stvaritev edinega Stvarnika, ki je – kot beremo na začetku
Biblije – svoje stvarjenje sveta pospremil z ugotovitvijo »in bilo je dob-
ro«; Boga Stvarnika, ki ni le edini, ampak tudi vsemogočni in dobri Bog.
Da kot neteologi ne zaidemo prezgodaj in predaleč v meandre teo-
logije, začnimo z Maxom Webrom.4 Ta je v svojih primerjalnih študi-
jah iz sociologije religije ime teodiceja uporabil širše, za prizadevanja
4 Seveda je bilo vprašanje teodiceje obilno obravnavano tudi v zgodovini filozofi-
je: naj ob Leibnizu (1664–1761), kateremu dolgujemo sam izraz teodiceja, spom-
nim samo na Kanta in njegov spis Das Mißlingen aller philosophischen Versuche in
der Theodizee, 1799 (O neuspehu vseh filozofskih poizkusov v teodiceji), in Heglo-
vo iskanje rešitve problema zla v usmeritvi k »celoti« ter njegovo zagotavljanje, da
142
In še četrti razlog, da se seznanjamo s Petrom Bergerjem in tako po-
častimo njegov spomin prav v tem prostoru in v tej reviji: Berger sam se
tudi v tem delu izrecno osebno opredeli kot luteran (na primer: »moje
biografske korenine so v luteranstvu in še vedno se opredeljujem za
luterana, čeprav z velikimi zadržki«, »sem močno pristranski v prid
luteranstva«).
2: Zlo v religijah
Vprašanje zla, hudega, je velika tema v vseh religijah. Pravilneje: ljudje
se od nekdaj in vsepovsod srečujejo/srečujemo s trpljenjem, z uničevan
jem, s smrtjo – z nečim, kar doživljajo/vidijo/poimenujejo kot zlo; zlo,
ki ga doživljajo, trpijo ali sami povzročajo ali pa ga vidijo d oživljanega
ali povzročanega pri drugih. Soočajo se z njim na vse načine, ki jih poz-
najo in zmorejo – tudi ali celo predvsem magično in religiozno. Na tem
mestu se ne bomo lotevali vse fenomenologije zla niti si ne bomo privoš
čili izčrpnega pregleda in primerjave, kako se različne religije spopadajo
z njim. Osredotočili se bomo na religije, v katerih in za katere je vpra-
šanje zla posebej zaostreno: na krščansko in njej sorodne monoteistične
religije z enim in edinim Bogom Stvarnikom sveta in človeka. Z ozirom
na takega Boga je postalo vprašanje zla vprašanje teodiceje (»opravičen
je Boga«); vprašanje, kako razumeti/»opravičiti« zlo v svetu, ki je s člo-
vekom vred stvaritev edinega Stvarnika, ki je – kot beremo na začetku
Biblije – svoje stvarjenje sveta pospremil z ugotovitvijo »in bilo je dob-
ro«; Boga Stvarnika, ki ni le edini, ampak tudi vsemogočni in dobri Bog.
Da kot neteologi ne zaidemo prezgodaj in predaleč v meandre teo-
logije, začnimo z Maxom Webrom.4 Ta je v svojih primerjalnih študi-
jah iz sociologije religije ime teodiceja uporabil širše, za prizadevanja
4 Seveda je bilo vprašanje teodiceje obilno obravnavano tudi v zgodovini filozofi-
je: naj ob Leibnizu (1664–1761), kateremu dolgujemo sam izraz teodiceja, spom-
nim samo na Kanta in njegov spis Das Mißlingen aller philosophischen Versuche in
der Theodizee, 1799 (O neuspehu vseh filozofskih poizkusov v teodiceji), in Heglo-
vo iskanje rešitve problema zla v usmeritvi k »celoti« ter njegovo zagotavljanje, da
142
