Page 145 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 145
marko kerševan
vseh religij, da postavijo in odgovorijo na vprašanja, od kod, zakaj in
čemu človeško trpljenje, smrt in zlo v svetu.5 Po Webru obstajajo samo
trije religiozni miselni sistemi, samo tri teodiceje, ki ponudijo »racio-
nalne« zadnje odgovore na vprašanje o »vzrokih neskladja med člove-
kovo usodo in njegovo zaslužnostjo«: indijski nauk o karmi/samsari,
dualistične religije Zarathustre in v monoteističnih religijah »dekret o
predestinaciji« Deus absconditus (»skritega boga«), po katerega smislu
verujoči človek ne sprašuje. Ti trije odgovori se po Webru »le izjemoma
pojavljajo v čisti obliki« (Weber 2016, 17; Weber 1980, 317–19). Nas bo
tokrat zanimala le »prava teodiceja« enega in edinega Boga Stvarnika.
Je njen izhod res tak, kot ga je videl Weber? In če se le izjemoma po-
javlja v čisti obliki – katere so njene najpogostejše in najprepričljivejše
sodobne teološke »nečiste« oblike/kompromisi in kaj govori zanje …
Sodobne odgovore na to vprašanje bomo poiskali pri drugem sociolo-
gu religije, Petru Bergerju. Pri tem se seveda ne bomo mogli izogniti
vsaj bežnemu vpogledu v sodobna krščanska (in judovska) teološka so-
očenja z vprašanjem zla.
Kje vidi in kaj vidi kot zlo Biblija?
Zlo v stvarstvu, kozmično zlo
V začetku je bilo vse dobro: »V začetku je Bog ustvaril nebo in
z emljo. [ …] Bog je videl, da je dobro.« Pa vendar proti koncu (krščan-
ske) Biblije pri apostolu Pavlu beremo: »Celotno stvarstvo vse do zdaj
skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,22) In pred tem:
»Stvarstvo je bilo podvrženo ničevosti in sicer ne po svoji volji, ampak
je »prava teodiceja«, pravo opravičenje boga, v zgodovini sveta kot »razvojni poti
udejanjanja duha« (v Predavanjih o filozofiji zgodovine). O tem Dietrich in Link
2000: 107–9.
5 Weber sicer uporabi izraz teodiceja (»teodiceja sreče«) tudi za »službo legitimiran
ja, s katero mora religija služiti zunanjemu in notranjemu interesu oblastnikov,
posestnikov, zmagujočih, zdravih, skratka srečnih« (Weber 2016, 12). Toda v na-
daljevanju se ukvarja predvsem s »teodicejo trpljenja« (njegov izraz).
143
vseh religij, da postavijo in odgovorijo na vprašanja, od kod, zakaj in
čemu človeško trpljenje, smrt in zlo v svetu.5 Po Webru obstajajo samo
trije religiozni miselni sistemi, samo tri teodiceje, ki ponudijo »racio-
nalne« zadnje odgovore na vprašanje o »vzrokih neskladja med člove-
kovo usodo in njegovo zaslužnostjo«: indijski nauk o karmi/samsari,
dualistične religije Zarathustre in v monoteističnih religijah »dekret o
predestinaciji« Deus absconditus (»skritega boga«), po katerega smislu
verujoči človek ne sprašuje. Ti trije odgovori se po Webru »le izjemoma
pojavljajo v čisti obliki« (Weber 2016, 17; Weber 1980, 317–19). Nas bo
tokrat zanimala le »prava teodiceja« enega in edinega Boga Stvarnika.
Je njen izhod res tak, kot ga je videl Weber? In če se le izjemoma po-
javlja v čisti obliki – katere so njene najpogostejše in najprepričljivejše
sodobne teološke »nečiste« oblike/kompromisi in kaj govori zanje …
Sodobne odgovore na to vprašanje bomo poiskali pri drugem sociolo-
gu religije, Petru Bergerju. Pri tem se seveda ne bomo mogli izogniti
vsaj bežnemu vpogledu v sodobna krščanska (in judovska) teološka so-
očenja z vprašanjem zla.
Kje vidi in kaj vidi kot zlo Biblija?
Zlo v stvarstvu, kozmično zlo
V začetku je bilo vse dobro: »V začetku je Bog ustvaril nebo in
z emljo. [ …] Bog je videl, da je dobro.« Pa vendar proti koncu (krščan-
ske) Biblije pri apostolu Pavlu beremo: »Celotno stvarstvo vse do zdaj
skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,22) In pred tem:
»Stvarstvo je bilo podvrženo ničevosti in sicer ne po svoji volji, ampak
je »prava teodiceja«, pravo opravičenje boga, v zgodovini sveta kot »razvojni poti
udejanjanja duha« (v Predavanjih o filozofiji zgodovine). O tem Dietrich in Link
2000: 107–9.
5 Weber sicer uporabi izraz teodiceja (»teodiceja sreče«) tudi za »službo legitimiran
ja, s katero mora religija služiti zunanjemu in notranjemu interesu oblastnikov,
posestnikov, zmagujočih, zdravih, skratka srečnih« (Weber 2016, 12). Toda v na-
daljevanju se ukvarja predvsem s »teodicejo trpljenja« (njegov izraz).
143
