Page 147 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 147
marko kerševan
poved o Jobu pozna tako rekoč vse razlage, vse ugovore in zagovore ob
tem vprašanju: da Job ni tako pravičen in brez greha, kot se postavlja
pred Bogom, in/ali da je to samoprepričanje o lastni pravičnosti in po-
božnosti že samo greh (napuha), za greh pa je neizogibna kazen; pa da
morda plačuje za grehe prednikov (kot je napovedovano v dekalogu);
pa da ga Bog preizkuša v njegovi pobožnosti (češ, lahko je hvaliti Boga
v blagostanju, toda prava vera in zaupanje se pokažeta ob udarcih uso-
de). Toda Job zavrača vse take razlage, vse prijateljske tolažnike in tož
nike. Zavrne in celo obsodi jih v zaključni besedi tudi Bog sam. Toda
Bog Jobu ne pove, zakaj je poslal ali dopustil vse trpljenje, ki ga je do-
letelo; ne razkrije svoje igre/stave s hudičem. Odgovor, ki ga na koncu
ponudi Bog in ga Job sprejme – ter znova postane deležen Božjega bla-
goslova in blagostanja –, je, da je Bog Bog v svojem veličastju stvarni-
ka in da ga človek, Job, ne more spraševati ali klicati na odgovornost.
»Kdo je prišel predme [kdo mi je kaj dal], da naj poravnam? Vse kar je
pod nebom, je moje.« (Job 41,3) »Glej, premajhen sem. Kaj naj odgovo-
rim? Svojo roko si polagam na usta,« (40,4), odgovori Job. Odgovor na
vprašanje o zlu je, da človek tega vprašanja Bogu ne sme postavljati, saj
odgovora v tem času ne zmore dobiti … »Zato odstopam in se kesam v
prahu in pepelu.« (42,6)
V polemiki z Erazmom Luther lapidarno povzame starozavezni in
novozavezni odgovor o človekovi krivdi in nezasluženem ter nesmisel-
nem trpljenju:
V luči narave [naravnega razuma – M. K.] je nerešljivo, kako bi bilo
pravično, da dober človek trpi, slabemu pa gre dobro. Toda to reši luč mi-
losti. V luči milosti pa je nerešljivo, kako Bog lahko obsodi nekoga, ki s
svojim lastnimi silami ne more drugače, kot da greši in je kriv. Tu nare-
kujeta tako luč narave kot luč milosti, da ni krivde pri nesrečnem človeku,
marveč pri krivičnem Bogu, saj ne moreta drugače soditi o Bogu, ki okro-
na brezbožnega človeka zastonj, ne da bi imel ta kaj zaslug, drugega pa ob-
sodi, pa čeprav je morda manj ali vsaj ni bolj brezbožen. Toda luč slave
narekuje drugače in tedaj bo pokazala, da je Božja pravičnost nadvse pra-
vična in jasna, čeravno je pravičnost Njegove presoje za zdaj nedoumljiva.
Do tedaj moramo to le verovati. (Luther [1525], 2001, 449)
145
poved o Jobu pozna tako rekoč vse razlage, vse ugovore in zagovore ob
tem vprašanju: da Job ni tako pravičen in brez greha, kot se postavlja
pred Bogom, in/ali da je to samoprepričanje o lastni pravičnosti in po-
božnosti že samo greh (napuha), za greh pa je neizogibna kazen; pa da
morda plačuje za grehe prednikov (kot je napovedovano v dekalogu);
pa da ga Bog preizkuša v njegovi pobožnosti (češ, lahko je hvaliti Boga
v blagostanju, toda prava vera in zaupanje se pokažeta ob udarcih uso-
de). Toda Job zavrača vse take razlage, vse prijateljske tolažnike in tož
nike. Zavrne in celo obsodi jih v zaključni besedi tudi Bog sam. Toda
Bog Jobu ne pove, zakaj je poslal ali dopustil vse trpljenje, ki ga je do-
letelo; ne razkrije svoje igre/stave s hudičem. Odgovor, ki ga na koncu
ponudi Bog in ga Job sprejme – ter znova postane deležen Božjega bla-
goslova in blagostanja –, je, da je Bog Bog v svojem veličastju stvarni-
ka in da ga človek, Job, ne more spraševati ali klicati na odgovornost.
»Kdo je prišel predme [kdo mi je kaj dal], da naj poravnam? Vse kar je
pod nebom, je moje.« (Job 41,3) »Glej, premajhen sem. Kaj naj odgovo-
rim? Svojo roko si polagam na usta,« (40,4), odgovori Job. Odgovor na
vprašanje o zlu je, da človek tega vprašanja Bogu ne sme postavljati, saj
odgovora v tem času ne zmore dobiti … »Zato odstopam in se kesam v
prahu in pepelu.« (42,6)
V polemiki z Erazmom Luther lapidarno povzame starozavezni in
novozavezni odgovor o človekovi krivdi in nezasluženem ter nesmisel-
nem trpljenju:
V luči narave [naravnega razuma – M. K.] je nerešljivo, kako bi bilo
pravično, da dober človek trpi, slabemu pa gre dobro. Toda to reši luč mi-
losti. V luči milosti pa je nerešljivo, kako Bog lahko obsodi nekoga, ki s
svojim lastnimi silami ne more drugače, kot da greši in je kriv. Tu nare-
kujeta tako luč narave kot luč milosti, da ni krivde pri nesrečnem človeku,
marveč pri krivičnem Bogu, saj ne moreta drugače soditi o Bogu, ki okro-
na brezbožnega človeka zastonj, ne da bi imel ta kaj zaslug, drugega pa ob-
sodi, pa čeprav je morda manj ali vsaj ni bolj brezbožen. Toda luč slave
narekuje drugače in tedaj bo pokazala, da je Božja pravičnost nadvse pra-
vična in jasna, čeravno je pravičnost Njegove presoje za zdaj nedoumljiva.
Do tedaj moramo to le verovati. (Luther [1525], 2001, 449)
145
