Page 109 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 109
milena mileva blažić
Rezultati z razpravo
Deklica z vžigalicami
V znani Andersenovi pravljici, ki bi jo na temelju literarne teorije
pravljic Maxa Luthija lahko poimenovali antipravljica, ker ima nesre-
čen konec, pravljični prostor in čas predstavljata silvestrski večer (prek-
rasno božično drevesce, božične svečice, gosja pečenka, prečudovito veliko
božično drevo …). Protislovno je, da se ob verskih motivih (bog, božič,
hvalnica, molitev, Silvestrovo) pojavlja nasprotno ravnanje ljudi, ki jim
je lažno usmiljenje ob verskih praznikih le izgovor za nedejavnost, saj
ne pomagajo otroku, ki umira in na koncu tudi umre na cesti.
V pravljici Cesarjeva nova oblačila je uporabljena podoba otroka, ki
mu odrasli verjamejo in se skrivajo za njegovim mnenjem, ki ga kasneje
tudi podprejo, ker jim je v korist. Po drugi strani podoba otroka v Deklici
z vžigalicami, ki tudi »ima prav«, ki je tudi arhetip božanskega, vendar
ranjenega otroka, ne poseže v politično dogajanje z izjavo, da cesar nima
ničesar na sebi, zato deklico z vžigalicami pustijo, da umira in umre, z
lažno tolažbo, da je šla na lepši in boljši svet, celo z nasmehom na ustni-
cah. Obe podobi otroka v teh dveh pravljicah kažeta ne le na pisateljeva
dvojna merila, ampak tudi na dvojna družbena merila do otrok. Otroka,
ki izjavi, da cesar nima ničesar na sebi, odrasli podprejo, ker gre za skri-
vanje za podobo otroka in priznanje lastne nemoči.
»Nekdo umira!« je dejala mala, kajti rajnka stara babica je bila edi-
na dobra z deklico, je vedno pravila: kadar se utrne zvezda, duša poleti k
Bogu. (Andersen 1998, 174)
Vzela je [babica] deklico v svoje naročje, veličastno sta poleteli v ve-
selje, visoko, visoko; tja, kjer ni ne mraza, ne lakote, ne strahu – k Bogu!
V kotu ob hiši pa je v mrzlem jutru sedela deklica z rdečimi lici in na-
smeškom na ustnicah – mrtva, zadnji večer starega leta je do smrti zmrz
nila. Jutro novega leta se je prebudilo nad malim trupelcem, ki je sedelo z
vžigalicami, od katerih je zgorel skoraj ves sveženjček. ’Ogreti se je želela!’
107
Rezultati z razpravo
Deklica z vžigalicami
V znani Andersenovi pravljici, ki bi jo na temelju literarne teorije
pravljic Maxa Luthija lahko poimenovali antipravljica, ker ima nesre-
čen konec, pravljični prostor in čas predstavljata silvestrski večer (prek-
rasno božično drevesce, božične svečice, gosja pečenka, prečudovito veliko
božično drevo …). Protislovno je, da se ob verskih motivih (bog, božič,
hvalnica, molitev, Silvestrovo) pojavlja nasprotno ravnanje ljudi, ki jim
je lažno usmiljenje ob verskih praznikih le izgovor za nedejavnost, saj
ne pomagajo otroku, ki umira in na koncu tudi umre na cesti.
V pravljici Cesarjeva nova oblačila je uporabljena podoba otroka, ki
mu odrasli verjamejo in se skrivajo za njegovim mnenjem, ki ga kasneje
tudi podprejo, ker jim je v korist. Po drugi strani podoba otroka v Deklici
z vžigalicami, ki tudi »ima prav«, ki je tudi arhetip božanskega, vendar
ranjenega otroka, ne poseže v politično dogajanje z izjavo, da cesar nima
ničesar na sebi, zato deklico z vžigalicami pustijo, da umira in umre, z
lažno tolažbo, da je šla na lepši in boljši svet, celo z nasmehom na ustni-
cah. Obe podobi otroka v teh dveh pravljicah kažeta ne le na pisateljeva
dvojna merila, ampak tudi na dvojna družbena merila do otrok. Otroka,
ki izjavi, da cesar nima ničesar na sebi, odrasli podprejo, ker gre za skri-
vanje za podobo otroka in priznanje lastne nemoči.
»Nekdo umira!« je dejala mala, kajti rajnka stara babica je bila edi-
na dobra z deklico, je vedno pravila: kadar se utrne zvezda, duša poleti k
Bogu. (Andersen 1998, 174)
Vzela je [babica] deklico v svoje naročje, veličastno sta poleteli v ve-
selje, visoko, visoko; tja, kjer ni ne mraza, ne lakote, ne strahu – k Bogu!
V kotu ob hiši pa je v mrzlem jutru sedela deklica z rdečimi lici in na-
smeškom na ustnicah – mrtva, zadnji večer starega leta je do smrti zmrz
nila. Jutro novega leta se je prebudilo nad malim trupelcem, ki je sedelo z
vžigalicami, od katerih je zgorel skoraj ves sveženjček. ’Ogreti se je želela!’
107
