Page 114 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 114
študijski večeri
stavljena, sta se zaročila; bila sta kot ustvarjena drug za drugega, oba mla-
da, iz enakega porcelana in enako krhka. (Andersen 2005, 163)
’Dobila boš moža,’ je dejal stari Kitajec, ’takega, za katerega si upam
reči, da je iz mahagonijevega lesa, in potem boš gospa kozoroganadinpod-
generalnapoveljniknarednica. Omaro ima polno srebrnine, v skrivnih
predalčkih pa še kaj!’
’Nočem v mračno omaro!’ je dejala mala pastirica. ’Slišala sem, da ima
v njej že enajst porcelanastih žen!’
’Torej boš ti dvanajsta!’ je odvrnil Kitajec. (Andersen 2005, 164)
Dimnikar in pastirička sta starega Kitajca tako ganljivo pogledala, bala
sta se, da bo prikimal, ampak on tega ni mogel, bilo pa mu je neprijetno,
da bi pripovedoval tujcu, da bo za vedno imel zakovico v vratu. In tako sta
porcelanasta kipca ostala skupaj, blagoslovila pradedovo zakovico in se
ljubila, dokler se nista razbila. (Andersen 2005, 169)
Andersen v različnih pravljicah tematizira indoevropski motiv do-
govorjenih porok in kastnega sistema.
»To je žena zame!« si je mislil. »Nekoliko višjega stanu je od mene, ker
stanuje v gradu, jaz pa imam samo škatlo, in še petindvajset nas je v njej,
to vsekakor ni primeren dom zanjo! Vseeno se moram seznaniti z njo!«
Pri Andersenu se številne pravljice dogajajo na Kitajskem (Pastirica
in dimnikar, Slavec) ter na Orientu (Leteči kovček). Na koncu pravljice
Pastirica in dimnikar, kjer je porcelanasta figura »starega Kitajca« pred-
stavljena v kontekstu Kitajske, imata Dimnikar in pastirička blagoslov
za skupno življenje, »dokler se ne bosta razbila«.
Rdeči čeveljci
Pravljica Rdeči čeveljci je tudi antipravljica (Max Luthi), saj ima s
stališča otrok nesrečen konec. Glavni literarni lik je deklica Karen, ki si
želi imeti rdeče čeveljce, ki so po Andersenu simbol greha in grešnosti,
po C. P. Estes pa ustvarjalnosti. Pri Andersenu so rdeči čeveljci v bist
112
stavljena, sta se zaročila; bila sta kot ustvarjena drug za drugega, oba mla-
da, iz enakega porcelana in enako krhka. (Andersen 2005, 163)
’Dobila boš moža,’ je dejal stari Kitajec, ’takega, za katerega si upam
reči, da je iz mahagonijevega lesa, in potem boš gospa kozoroganadinpod-
generalnapoveljniknarednica. Omaro ima polno srebrnine, v skrivnih
predalčkih pa še kaj!’
’Nočem v mračno omaro!’ je dejala mala pastirica. ’Slišala sem, da ima
v njej že enajst porcelanastih žen!’
’Torej boš ti dvanajsta!’ je odvrnil Kitajec. (Andersen 2005, 164)
Dimnikar in pastirička sta starega Kitajca tako ganljivo pogledala, bala
sta se, da bo prikimal, ampak on tega ni mogel, bilo pa mu je neprijetno,
da bi pripovedoval tujcu, da bo za vedno imel zakovico v vratu. In tako sta
porcelanasta kipca ostala skupaj, blagoslovila pradedovo zakovico in se
ljubila, dokler se nista razbila. (Andersen 2005, 169)
Andersen v različnih pravljicah tematizira indoevropski motiv do-
govorjenih porok in kastnega sistema.
»To je žena zame!« si je mislil. »Nekoliko višjega stanu je od mene, ker
stanuje v gradu, jaz pa imam samo škatlo, in še petindvajset nas je v njej,
to vsekakor ni primeren dom zanjo! Vseeno se moram seznaniti z njo!«
Pri Andersenu se številne pravljice dogajajo na Kitajskem (Pastirica
in dimnikar, Slavec) ter na Orientu (Leteči kovček). Na koncu pravljice
Pastirica in dimnikar, kjer je porcelanasta figura »starega Kitajca« pred-
stavljena v kontekstu Kitajske, imata Dimnikar in pastirička blagoslov
za skupno življenje, »dokler se ne bosta razbila«.
Rdeči čeveljci
Pravljica Rdeči čeveljci je tudi antipravljica (Max Luthi), saj ima s
stališča otrok nesrečen konec. Glavni literarni lik je deklica Karen, ki si
želi imeti rdeče čeveljce, ki so po Andersenu simbol greha in grešnosti,
po C. P. Estes pa ustvarjalnosti. Pri Andersenu so rdeči čeveljci v bist
112
