Page 115 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 115
milena mileva blažić
vu usodni za deklico, ker ves čas plešejo in se ne zaustavijo. V pravlji-
ci so pogosti verski motivi, pojavljajo se predvsem naslednji: angel, bog,
božje kraljestvo, nebesa, greh, grešnik, molitev, večnost. Prevladujeta
motiva greha, grešnosti in (srhljive) kazni – deklici rabelj odseka nogi.
Plesala je, plesala in zaplesala v temno noč. Čeveljci so jo nesli čez trnje
in štrclje in popraskala se je do krvi; priplesala je na goljavo do samotne
hiške. Vedela je, da v njej živi rabelj, in potrkala je s prstom po okenskem
steklu ter zaklicala:
’Stopite ven! Stopite ven! Jaz ne morem noter, ker plešem!’
Rabelj pa je dejal: ’Kaj ne veš, kdo sem? Jaz sekam glave hudobnim lju-
dem in vidim, da moja sekira že podrhteva!’
’Ne odsekajte mi glave,’ je prosila Karen, ’kajti potem se ne bom mogla
pokesati za svoj greh! Pač pa mi odsekajte noge z rdečimi čeveljci!’
Izrezljal ji je par lesenih nog in bergel, jo naučil cerkveno pesem, tisto,
ki jo vedno zapojejo grešniki, ona pa mu je poljubila roko, ki je vihtela se-
kiro, in se odpravila čez goljavo.
’Dovolj sem pretrpela zaradi rdečih čeveljcev!’ je dejala. ’Zdaj grem v
cerkev, da me bodo videli!’
Srce se ji je tako prenapolnilo s svetlobo, mirom in veseljem, da je po-
čilo; njeno dušo so sončevi žarki ponesli k Bogu in nikogar ni bilo, ki bi še
vprašal po rdečih čeveljcih. (Andersen 2005, 226)
Senca
Ena izmed najkompleksnejših Andersenovih pravljic ima naslov
Senca. V njej prevladujeta dva verska motiva, in sicer hvalnica in psalm.
Za to pravljico je najprimernejša Heglova dialektika gospodarja in hlap-
ca v evfemiziranem pravljičnem kontekstu in domnevno za otroke.
Kontekst pravljice se osredotoča na »mladega in pametnega učenjaka iz
hladnih krajev« in njegovo senco, s katero zamenjata identiteto. Torej
113
vu usodni za deklico, ker ves čas plešejo in se ne zaustavijo. V pravlji-
ci so pogosti verski motivi, pojavljajo se predvsem naslednji: angel, bog,
božje kraljestvo, nebesa, greh, grešnik, molitev, večnost. Prevladujeta
motiva greha, grešnosti in (srhljive) kazni – deklici rabelj odseka nogi.
Plesala je, plesala in zaplesala v temno noč. Čeveljci so jo nesli čez trnje
in štrclje in popraskala se je do krvi; priplesala je na goljavo do samotne
hiške. Vedela je, da v njej živi rabelj, in potrkala je s prstom po okenskem
steklu ter zaklicala:
’Stopite ven! Stopite ven! Jaz ne morem noter, ker plešem!’
Rabelj pa je dejal: ’Kaj ne veš, kdo sem? Jaz sekam glave hudobnim lju-
dem in vidim, da moja sekira že podrhteva!’
’Ne odsekajte mi glave,’ je prosila Karen, ’kajti potem se ne bom mogla
pokesati za svoj greh! Pač pa mi odsekajte noge z rdečimi čeveljci!’
Izrezljal ji je par lesenih nog in bergel, jo naučil cerkveno pesem, tisto,
ki jo vedno zapojejo grešniki, ona pa mu je poljubila roko, ki je vihtela se-
kiro, in se odpravila čez goljavo.
’Dovolj sem pretrpela zaradi rdečih čeveljcev!’ je dejala. ’Zdaj grem v
cerkev, da me bodo videli!’
Srce se ji je tako prenapolnilo s svetlobo, mirom in veseljem, da je po-
čilo; njeno dušo so sončevi žarki ponesli k Bogu in nikogar ni bilo, ki bi še
vprašal po rdečih čeveljcih. (Andersen 2005, 226)
Senca
Ena izmed najkompleksnejših Andersenovih pravljic ima naslov
Senca. V njej prevladujeta dva verska motiva, in sicer hvalnica in psalm.
Za to pravljico je najprimernejša Heglova dialektika gospodarja in hlap-
ca v evfemiziranem pravljičnem kontekstu in domnevno za otroke.
Kontekst pravljice se osredotoča na »mladega in pametnega učenjaka iz
hladnih krajev« in njegovo senco, s katero zamenjata identiteto. Torej
113
