Page 202 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 202
prevod
Drugič, otročkom je bolj zdravo piti pri materinih prsih kot pri tujih,
ker so se hraniti pri materini krvi navadili že v njenem telesu. Poleg tega
bodo na ta način postali svojim staršem po karakterju in nraveh bolj po-
dobni kot sicer. Plemeniti filozof Favorinus[15] pričuje, da ima mleko v
sebi skrito podobno moč kot seme, ki zmore telo in misel preoblikova-
ti po svoji podobi; to kaže na primeru jagnjet in kozličkov. Kajti menda
imajo jagnjeta, ki so dojena pri kozah, precej bolj grobo volno kot tista,
ki so nakrmljena z mlekom njihovih lastnih mater; podobno imajo tudi
kozlički, ki so pripuščeni k ovcam, finejšo in mehkejšo dlako kot sicer,
in bolj podobno ovčji volni.[16] Kdo iz tega ne vidi, da otročki, ki so od-
gojeni na tujem mleku, ne pri svojih starših, dobijo tuje nravi, ne pa nra-
vi svojih staršev? In če možje po svojem vrtičku ne pustijo sejati s tujim
semenom, zakaj bi torej rastlinice v njem dali močiti s tujim dežjem? In
če je oče svojemu otroku predal, kar mu je po naravi mogel, zakaj bi mu
tudi mati ne? In zakaj v to mešati nekoga tretjega? Kajti Gospod Bog je
dve osebi storil povsem zadosti za zaploditev, pa tudi za zakon. Če pa bi
se imelo ta opravila kdaj dopustiti tudi komu drugemu, bi bilo to mogoče
iz dveh razlogov: predvsem takrat, ko bi mati bolehala za nevarno kužno
boleznijo, bi se moglo otročka odvesti k pestunji, da se ne bi še sam oku-
žil. Ali ko bi imela mati kakšne slabe navade, pestunja pa bi bila častna
in plemenita oseba, bi bilo kaj takega tudi umestno, da bi bil otrok dobil
boljše nravi, kot so materine. Neznosno pa je, kot se zdaj godi, da daje-
jo najboljše, najbolj častne, najbolj plemenite matere svoje ljube, komaj
rojene otročke vsakovrstnim lahkim, pregnanim, nerednim, brezbož-
nim in včasih manj zdravim od sebe ženskam. Ali pri tem res ne raz-
mišljajo o poškodbi duše in telesa? Takšni roditelji se zagotovo nimajo
čemu čuditi, če jim otrok ne uspeva po njihovem in stopa ven iz njiho-
15 Favorinus Arleatski (80–ok. 160), rimski filozof in govornik, učitelj Aula Gellia
(128–180). Aulus Gellius je poleg Diogena Leartskega, Filostrata in Galena tudi
poglavitni prenosnik misli, pripisanih Favorinu, katerega opus ni ohranjen oz. so
znani samo fragmenti pri posameznih drugih avtorjih.
16 Aulus Gellius, Noctium Atticarum libri XX, tukaj XII,1,15: »Nam si ovium lacte ha-
edi aut caprarum agni alantur, constat ferme in his lanem duriorem, in illis capil-
lum gigni teneriorem.« (Čapková 1973, 271).
200
Drugič, otročkom je bolj zdravo piti pri materinih prsih kot pri tujih,
ker so se hraniti pri materini krvi navadili že v njenem telesu. Poleg tega
bodo na ta način postali svojim staršem po karakterju in nraveh bolj po-
dobni kot sicer. Plemeniti filozof Favorinus[15] pričuje, da ima mleko v
sebi skrito podobno moč kot seme, ki zmore telo in misel preoblikova-
ti po svoji podobi; to kaže na primeru jagnjet in kozličkov. Kajti menda
imajo jagnjeta, ki so dojena pri kozah, precej bolj grobo volno kot tista,
ki so nakrmljena z mlekom njihovih lastnih mater; podobno imajo tudi
kozlički, ki so pripuščeni k ovcam, finejšo in mehkejšo dlako kot sicer,
in bolj podobno ovčji volni.[16] Kdo iz tega ne vidi, da otročki, ki so od-
gojeni na tujem mleku, ne pri svojih starših, dobijo tuje nravi, ne pa nra-
vi svojih staršev? In če možje po svojem vrtičku ne pustijo sejati s tujim
semenom, zakaj bi torej rastlinice v njem dali močiti s tujim dežjem? In
če je oče svojemu otroku predal, kar mu je po naravi mogel, zakaj bi mu
tudi mati ne? In zakaj v to mešati nekoga tretjega? Kajti Gospod Bog je
dve osebi storil povsem zadosti za zaploditev, pa tudi za zakon. Če pa bi
se imelo ta opravila kdaj dopustiti tudi komu drugemu, bi bilo to mogoče
iz dveh razlogov: predvsem takrat, ko bi mati bolehala za nevarno kužno
boleznijo, bi se moglo otročka odvesti k pestunji, da se ne bi še sam oku-
žil. Ali ko bi imela mati kakšne slabe navade, pestunja pa bi bila častna
in plemenita oseba, bi bilo kaj takega tudi umestno, da bi bil otrok dobil
boljše nravi, kot so materine. Neznosno pa je, kot se zdaj godi, da daje-
jo najboljše, najbolj častne, najbolj plemenite matere svoje ljube, komaj
rojene otročke vsakovrstnim lahkim, pregnanim, nerednim, brezbož-
nim in včasih manj zdravim od sebe ženskam. Ali pri tem res ne raz-
mišljajo o poškodbi duše in telesa? Takšni roditelji se zagotovo nimajo
čemu čuditi, če jim otrok ne uspeva po njihovem in stopa ven iz njiho-
15 Favorinus Arleatski (80–ok. 160), rimski filozof in govornik, učitelj Aula Gellia
(128–180). Aulus Gellius je poleg Diogena Leartskega, Filostrata in Galena tudi
poglavitni prenosnik misli, pripisanih Favorinu, katerega opus ni ohranjen oz. so
znani samo fragmenti pri posameznih drugih avtorjih.
16 Aulus Gellius, Noctium Atticarum libri XX, tukaj XII,1,15: »Nam si ovium lacte ha-
edi aut caprarum agni alantur, constat ferme in his lanem duriorem, in illis capil-
lum gigni teneriorem.« (Čapková 1973, 271).
200
