Page 67 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 67
Peter Kovačič Peršin
tudi ni neracionalna, je racionalno preverljiva, a le v zavesti posamični-
ka in le tu zavezujoča. Pri tem pa nastopi novi paradoks vere, namreč,
odnos z Bogom izničuje samolastnost jaza. Na koncu svojega Dnevnika
– tako citira Andrej Capuder v svojem uvodu h knjigi Bolezen za smrt
– je zapisal svoj eksistencialni credo: »Preostane mi še edini Aut: trpe-
ti, odpovedati se, doseči stopnjo religioznega, ko si manj kot nič [...].«
(Kierkegaard 1987, 42) S temi besedami se je Kierkegaard legitimiral, da
ni le velik kristjan, ampak tudi mistik krščanske duhovnosti.
***
Kam je merila Kierkegaardova namera, da ponovno pregleda in do-
loči pojem kristjan? Privedla ga je h kritiki formalne vernosti, ko se vse-
bina verovanja izkazuje v pripadnosti instituciji in koriščenju njenega
servisa za zadovoljevanje ritualnih potreb človeka; posledično torej h
kritiki institucije cerkve. In usmerila ga je h kritiki formalne etike krš
čanske družbe in s tem k razmisleku o etiki. Pahnila ga je torej v idejni
spopad z dogmatizmom teologije in formalizmom moralne teologije, ki
vztraja pri načelu, da je v posesti celotne in popolne resnice. Kierkegaard
zagovarja nasprotno stališče:
Toda v odnosu do drugih ljudi ali kot kristjan do drugih kristjanov no-
ben posamičnik oziroma noben kristjan ne sme misliti, da je v absolutni
posesti resnice ... (Kierkegaard 2009, 64)
Verovati v božjo besedo kot v absolutno resnico je seveda zahteva
brezpogojne vere, a pri tem se je nujno zavedati, da je vsaka človeška
razlaga te resnice relativna, zato osebno spoznanje zavezuje le posamez
nika osebno.
Dejstvo, da so krščanstvo razumeli kot resnico v smislu gotovosti, in ne
kot resnico v smislu ’poti’, je povzročilo zmedo v doumevanju krščanstva
in predstavo o triumfalni cerkvi,
65
tudi ni neracionalna, je racionalno preverljiva, a le v zavesti posamični-
ka in le tu zavezujoča. Pri tem pa nastopi novi paradoks vere, namreč,
odnos z Bogom izničuje samolastnost jaza. Na koncu svojega Dnevnika
– tako citira Andrej Capuder v svojem uvodu h knjigi Bolezen za smrt
– je zapisal svoj eksistencialni credo: »Preostane mi še edini Aut: trpe-
ti, odpovedati se, doseči stopnjo religioznega, ko si manj kot nič [...].«
(Kierkegaard 1987, 42) S temi besedami se je Kierkegaard legitimiral, da
ni le velik kristjan, ampak tudi mistik krščanske duhovnosti.
***
Kam je merila Kierkegaardova namera, da ponovno pregleda in do-
loči pojem kristjan? Privedla ga je h kritiki formalne vernosti, ko se vse-
bina verovanja izkazuje v pripadnosti instituciji in koriščenju njenega
servisa za zadovoljevanje ritualnih potreb človeka; posledično torej h
kritiki institucije cerkve. In usmerila ga je h kritiki formalne etike krš
čanske družbe in s tem k razmisleku o etiki. Pahnila ga je torej v idejni
spopad z dogmatizmom teologije in formalizmom moralne teologije, ki
vztraja pri načelu, da je v posesti celotne in popolne resnice. Kierkegaard
zagovarja nasprotno stališče:
Toda v odnosu do drugih ljudi ali kot kristjan do drugih kristjanov no-
ben posamičnik oziroma noben kristjan ne sme misliti, da je v absolutni
posesti resnice ... (Kierkegaard 2009, 64)
Verovati v božjo besedo kot v absolutno resnico je seveda zahteva
brezpogojne vere, a pri tem se je nujno zavedati, da je vsaka človeška
razlaga te resnice relativna, zato osebno spoznanje zavezuje le posamez
nika osebno.
Dejstvo, da so krščanstvo razumeli kot resnico v smislu gotovosti, in ne
kot resnico v smislu ’poti’, je povzročilo zmedo v doumevanju krščanstva
in predstavo o triumfalni cerkvi,
65
