Page 68 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 68
razprave, študije
ugotavlja Kierkegaard (1979, 57). Že to stališče, da edino osebno spo
znanje posameznega vernika zavezuje k ravnanju in da je le osebni od-
nos do Boga edini kriterij življenja in delovanja, je revolucionarno, ker
razveljavlja vsako skrbništvo in oblast institucije nad posamičnikom.
Spoznanje pa je pot vedno novega odkrivanja in vedno vnovičnega od-
ločanja za vero, za stati pred živim Bogom.
Iz tega spoznanja sledi, da je treba krščansko vero razumeti kot bi-
vanjsko pot in občestvo kristjanov kot gibanjsko skupnost, kar je bila
izvorna stvarnost prvih krščanskih skupnosti. Tu, v osebni veri in brat-
ski skupnosti, se odpira pot prenove današnjega krščanstva. Z idejo,
da je krščanstvo vera človekove bivanjske poti in da prepričanje o po-
sesti absolutne resnice vodi k militantnosti in triumfalizmu cerkve, je
Kierkegaard posegel daleč naprej v zgodovino, v naš čas, ko se pristne
skupine, občestva kristjanov spontano združujejo v gibanjih. Če ni krš
čanska vera pot osebnega etičnega in religioznega bivanja, tedaj se reli-
giozna institucija organizira kot totalitarna družba in hoče prekriti ce-
lotno družbeno življenje. Konfesionalni integrizem pa je nezdružljiv z
evangeljskim oznanilom, je nekrščanski. Kierkegaard to jasno poudari:
Pojem kristjan je polemični pojem: kristjan je lahko samo v nasprot-
ju z nečim. [...] Kakor hitro je nasprotje izkoreninjeno, je biti kristjan ne-
smisel – kakor je to na primer v krščanski družbi, ki je na sprevržen na-
čin uničila krščanstvo s tem, ko je uveljavila načelo, da smo vsi kristjani ...
(Kierkegaard 1979, 60)
In svari, da »v naši krščanski dobi krščanstvo ni daleč od tega, da
postane poganstvo« (str. 61).
To radikalno spraševanje o krščanstvu kot eksistencialni izbiri posa-
meznika in s tem zavezanosti evangeljskemu etosu brezpogojne ljubezni
ostaja eno ključnih teoloških in zgodovinskih vprašanj ter na osebni rav-
ni bivanjskih izzivov prav danes. Prav tako vprašanje o zgodovinskem
uresničevanju krščanstva in s tem o naši zahodni civilizaciji, ki še vedno
temelji na načelu nasilja, na načelu nasilnega obvladovanja človeka celo
na intimni ravni življenja, njegove uporabe za funkcioniranje družbe in
zatiranja njegove osebnosti ter enkratnosti. Zato Kierkegaardova misel
66
ugotavlja Kierkegaard (1979, 57). Že to stališče, da edino osebno spo
znanje posameznega vernika zavezuje k ravnanju in da je le osebni od-
nos do Boga edini kriterij življenja in delovanja, je revolucionarno, ker
razveljavlja vsako skrbništvo in oblast institucije nad posamičnikom.
Spoznanje pa je pot vedno novega odkrivanja in vedno vnovičnega od-
ločanja za vero, za stati pred živim Bogom.
Iz tega spoznanja sledi, da je treba krščansko vero razumeti kot bi-
vanjsko pot in občestvo kristjanov kot gibanjsko skupnost, kar je bila
izvorna stvarnost prvih krščanskih skupnosti. Tu, v osebni veri in brat-
ski skupnosti, se odpira pot prenove današnjega krščanstva. Z idejo,
da je krščanstvo vera človekove bivanjske poti in da prepričanje o po-
sesti absolutne resnice vodi k militantnosti in triumfalizmu cerkve, je
Kierkegaard posegel daleč naprej v zgodovino, v naš čas, ko se pristne
skupine, občestva kristjanov spontano združujejo v gibanjih. Če ni krš
čanska vera pot osebnega etičnega in religioznega bivanja, tedaj se reli-
giozna institucija organizira kot totalitarna družba in hoče prekriti ce-
lotno družbeno življenje. Konfesionalni integrizem pa je nezdružljiv z
evangeljskim oznanilom, je nekrščanski. Kierkegaard to jasno poudari:
Pojem kristjan je polemični pojem: kristjan je lahko samo v nasprot-
ju z nečim. [...] Kakor hitro je nasprotje izkoreninjeno, je biti kristjan ne-
smisel – kakor je to na primer v krščanski družbi, ki je na sprevržen na-
čin uničila krščanstvo s tem, ko je uveljavila načelo, da smo vsi kristjani ...
(Kierkegaard 1979, 60)
In svari, da »v naši krščanski dobi krščanstvo ni daleč od tega, da
postane poganstvo« (str. 61).
To radikalno spraševanje o krščanstvu kot eksistencialni izbiri posa-
meznika in s tem zavezanosti evangeljskemu etosu brezpogojne ljubezni
ostaja eno ključnih teoloških in zgodovinskih vprašanj ter na osebni rav-
ni bivanjskih izzivov prav danes. Prav tako vprašanje o zgodovinskem
uresničevanju krščanstva in s tem o naši zahodni civilizaciji, ki še vedno
temelji na načelu nasilja, na načelu nasilnega obvladovanja človeka celo
na intimni ravni življenja, njegove uporabe za funkcioniranje družbe in
zatiranja njegove osebnosti ter enkratnosti. Zato Kierkegaardova misel
66
