Page 69 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 69
Peter Kovačič Peršin
spet drami sodobno kritično zavest, ki jo danes zasužnjuje in razoseblja
totalitarna vladavina merkatokracije. V ospredje namreč postavlja zah-
tevo po etičnem in religioznem bivanju, ki se kot osebna drža zmore zo-
perstaviti tudi procesom današnje dehumanizacije in uporabe človeka.
Kierkegaard je kritiko institucionalnega krščanstva in evropske t. i.
krščanske civilizacije odprl v času, ko so bile žive in samoumevne ro-
mantične predstave o veličini evropske krščanske civilizacije, kakršne
sta razvijala brata Schlegel in z njimi navdihovala velik del evropske in-
telektualne elite. V svojih delih je postavil pod vprašaj prav te ideje in
jih ovrgel na primeru bivanjsko mrtve krščanske vere. Za bleščečo fasa-
do evropske civilizacije je odkrival spačeno podobo krščanske institu-
cije in njene neživljenjske teologije ter neživljenjske puristične moralke.
Pred očmi je imel seveda dansko evangeličansko cerkev, ki se je v svo-
jem nauku in praksi oddaljila od evangelija in poteptala izvorni krščan-
ski etos ljubezni do sočloveka. Toda njegova kritika velja za vse institu-
cionalne krščanske cerkve tudi danes. Ta uvid ga je vodil k spoznanju,
da le posamična oseba lahko udejanja evangeljski etos do sočloveka in
osebni odnos do Boga, ker je to bivanjska drža.
Eksistencialno vprašanje o krščanski eksistenci Kierkegaard zastav-
lja v času, ko se evropska filozofija še vedno ukvarja z ontoteološkimi
problemi. Kierkegaarda ne zanimajo vprašanja o Bogu kot arbitru etič-
ne drže kakor npr. Kanta, vznemirja ga vprašanje krščanstva kot osebne
eksistence. Odvrne se od racionalistične evropske filozofije in ontoteo-
logije, ki je s svojimi koncepti o Bogu prekrila tudi temeljno vprašanje o
človeku in njegovi eksistenci. Prvi v zgodovini novoveške evropske filo-
zofije radikalno zastavi vprašanje krščanske eksistence kot osebne odlo-
čitve, ki prihaja v konflikt s konfesionalno strukturo krščanske religije in
institucijami krščanske civilizacije. S tem je opozoril na enega ključnih
problemov zgodovinskega krščanstva, namreč na razločitev med osebno
vero, ki določa naravo posameznikovega bivanja, in zgodovinsko ude-
janjeno krščansko družbo, ki določa zgodovinsko usodo in civilizaci-
jo zahodnega človeka. Njegovo ostro osvetljevanje duhovnega in ideo-
loškega podtalja krščanske civilizacije, ki je posledica neevangeljskega
življenja kristjanov in njihove formalistične konfesionalnosti, ki je udu-
šila evangeljski nauk, je bilo moteče za cerkev, ki ji je pripadal in name-
67
spet drami sodobno kritično zavest, ki jo danes zasužnjuje in razoseblja
totalitarna vladavina merkatokracije. V ospredje namreč postavlja zah-
tevo po etičnem in religioznem bivanju, ki se kot osebna drža zmore zo-
perstaviti tudi procesom današnje dehumanizacije in uporabe človeka.
Kierkegaard je kritiko institucionalnega krščanstva in evropske t. i.
krščanske civilizacije odprl v času, ko so bile žive in samoumevne ro-
mantične predstave o veličini evropske krščanske civilizacije, kakršne
sta razvijala brata Schlegel in z njimi navdihovala velik del evropske in-
telektualne elite. V svojih delih je postavil pod vprašaj prav te ideje in
jih ovrgel na primeru bivanjsko mrtve krščanske vere. Za bleščečo fasa-
do evropske civilizacije je odkrival spačeno podobo krščanske institu-
cije in njene neživljenjske teologije ter neživljenjske puristične moralke.
Pred očmi je imel seveda dansko evangeličansko cerkev, ki se je v svo-
jem nauku in praksi oddaljila od evangelija in poteptala izvorni krščan-
ski etos ljubezni do sočloveka. Toda njegova kritika velja za vse institu-
cionalne krščanske cerkve tudi danes. Ta uvid ga je vodil k spoznanju,
da le posamična oseba lahko udejanja evangeljski etos do sočloveka in
osebni odnos do Boga, ker je to bivanjska drža.
Eksistencialno vprašanje o krščanski eksistenci Kierkegaard zastav-
lja v času, ko se evropska filozofija še vedno ukvarja z ontoteološkimi
problemi. Kierkegaarda ne zanimajo vprašanja o Bogu kot arbitru etič-
ne drže kakor npr. Kanta, vznemirja ga vprašanje krščanstva kot osebne
eksistence. Odvrne se od racionalistične evropske filozofije in ontoteo-
logije, ki je s svojimi koncepti o Bogu prekrila tudi temeljno vprašanje o
človeku in njegovi eksistenci. Prvi v zgodovini novoveške evropske filo-
zofije radikalno zastavi vprašanje krščanske eksistence kot osebne odlo-
čitve, ki prihaja v konflikt s konfesionalno strukturo krščanske religije in
institucijami krščanske civilizacije. S tem je opozoril na enega ključnih
problemov zgodovinskega krščanstva, namreč na razločitev med osebno
vero, ki določa naravo posameznikovega bivanja, in zgodovinsko ude-
janjeno krščansko družbo, ki določa zgodovinsko usodo in civilizaci-
jo zahodnega človeka. Njegovo ostro osvetljevanje duhovnega in ideo-
loškega podtalja krščanske civilizacije, ki je posledica neevangeljskega
življenja kristjanov in njihove formalistične konfesionalnosti, ki je udu-
šila evangeljski nauk, je bilo moteče za cerkev, ki ji je pripadal in name-
67
