Page 70 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 70
razprave, študije
raval postati tudi njen duhovnik. Zaradi te kritike je prišel v oster spor
ne le s svojim škofom, ampak tudi z večino pastorjev in teologov ter s
samo dansko kulturno elito. Zato je bil zasmehovan, odrinjen na druž-
beni rob in tako rekoč izobčen iz cerkvene srenje.
A že dobrega pol stoletja po njegovi smrti se je mit o veličini evrop-
ske civilizacije razblinil v jarkih prve svetovne vojne. Danes, ko ta civi-
lizacija v Evropi izginja pred našimi očmi, šele v celoti razumemo nje-
govo kritično misel in zahtevo, da je nujno vrniti krščansko vero k njeni
bivanjski drži, ker je to vera eksistence in ne ideološka podlaga instituci-
je. Prav način zatona krščanske civilizacije radikalno odpira eno temelj-
nih vprašanj krščanske religije, namreč razločitev med krščanstvom kot
bivanjsko izbiro in osebno vero, utemeljeno na evangeljskem predlogu
o brezpogojni ljubezni, in med zgodovinskim uresničevanjem krščan-
stva kot ideološkega in s tem zgodovinskega nosilca naše civilizacije.
Kierkegaardova kritika oporeka prav tej t. i. krščanskosti te civilizacije
in jo ima za nekrščansko. Zato se usmerja k osebi, ki zmore le v protito-
ku s prakso krščanske institucije udejanjati krščanski etos.
Filozofi pred njim so krščanstvo preverjali kot religijo in kot konfesi-
onalno institucijo. Ker je Kierkegaard izhajal iz eksistencialnega stališča
in je krščanstvo razumel kot bivanjsko držo posameznika, se je usme-
ril v preverjanje verskega življenja kristjanov. S tem je obrnil pogled na
krščanstvo kot osebno vero. Odprl je pot k preverjanju osebe in sploh k
njeni osvetlitvi. Zato je tudi bistveno vplival na krščanske personalistič-
ne mislece in navdihoval njihovo preverjanje udejanjanja krščanske vere
in s tem tudi kritično preizpraševanje krščanstva kot religiozne institu-
cije. Izrazito je pri nas to smer preizpraševanja vršil Edvard Kocbek, ki
se je navdihoval tudi pri Kierkegaardovi misli.
S tem je tudi pri nas sodobno spraševanje o cerkvi stopilo v isto sled,
kakšno je odprl izvorni protestantizem, ki je cerkev kot institucijo moči
postavil pod vprašaj in odprl vprašanje cerkve kot občestva vernih, kot
njihove eksistencialne izbire in drže. In ker so državne protestantske
cerkve postajale vse bolj le članstvo pripadnikov državne ustanove, ki je
pokrivala religiozne potrebe državljanov, in so pastorji postali uradniki
države ter izgubljali ali zanemarjali svoje oznanjevalno in duhovno vlo-
go v cerkvi, je Kierkegaard postavil prav njeno institucijo in delovanje
68
raval postati tudi njen duhovnik. Zaradi te kritike je prišel v oster spor
ne le s svojim škofom, ampak tudi z večino pastorjev in teologov ter s
samo dansko kulturno elito. Zato je bil zasmehovan, odrinjen na druž-
beni rob in tako rekoč izobčen iz cerkvene srenje.
A že dobrega pol stoletja po njegovi smrti se je mit o veličini evrop-
ske civilizacije razblinil v jarkih prve svetovne vojne. Danes, ko ta civi-
lizacija v Evropi izginja pred našimi očmi, šele v celoti razumemo nje-
govo kritično misel in zahtevo, da je nujno vrniti krščansko vero k njeni
bivanjski drži, ker je to vera eksistence in ne ideološka podlaga instituci-
je. Prav način zatona krščanske civilizacije radikalno odpira eno temelj-
nih vprašanj krščanske religije, namreč razločitev med krščanstvom kot
bivanjsko izbiro in osebno vero, utemeljeno na evangeljskem predlogu
o brezpogojni ljubezni, in med zgodovinskim uresničevanjem krščan-
stva kot ideološkega in s tem zgodovinskega nosilca naše civilizacije.
Kierkegaardova kritika oporeka prav tej t. i. krščanskosti te civilizacije
in jo ima za nekrščansko. Zato se usmerja k osebi, ki zmore le v protito-
ku s prakso krščanske institucije udejanjati krščanski etos.
Filozofi pred njim so krščanstvo preverjali kot religijo in kot konfesi-
onalno institucijo. Ker je Kierkegaard izhajal iz eksistencialnega stališča
in je krščanstvo razumel kot bivanjsko držo posameznika, se je usme-
ril v preverjanje verskega življenja kristjanov. S tem je obrnil pogled na
krščanstvo kot osebno vero. Odprl je pot k preverjanju osebe in sploh k
njeni osvetlitvi. Zato je tudi bistveno vplival na krščanske personalistič-
ne mislece in navdihoval njihovo preverjanje udejanjanja krščanske vere
in s tem tudi kritično preizpraševanje krščanstva kot religiozne institu-
cije. Izrazito je pri nas to smer preizpraševanja vršil Edvard Kocbek, ki
se je navdihoval tudi pri Kierkegaardovi misli.
S tem je tudi pri nas sodobno spraševanje o cerkvi stopilo v isto sled,
kakšno je odprl izvorni protestantizem, ki je cerkev kot institucijo moči
postavil pod vprašaj in odprl vprašanje cerkve kot občestva vernih, kot
njihove eksistencialne izbire in drže. In ker so državne protestantske
cerkve postajale vse bolj le članstvo pripadnikov državne ustanove, ki je
pokrivala religiozne potrebe državljanov, in so pastorji postali uradniki
države ter izgubljali ali zanemarjali svoje oznanjevalno in duhovno vlo-
go v cerkvi, je Kierkegaard postavil prav njeno institucijo in delovanje
68
