Page 108 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 108
razprave, študije
smi ali sploh ni bral ali pa jih je bral z določenim pričakovanjem. Tako
tovrstni bralec gotovo ni bil oni, ki sta z njim računala Prešeren, še zlas-
ti pa Čop, spiritus movens Čbelice kot estetskega projekta.
Vprašanje je bilo, kdo naj bi bil bralec in kakšen je bil njegov primar-
ni horizont pričakovanja. Slednji se vedno izoblikuje ob izidu določene-
ga dela, in sicer na podlagi bralčevega predrazumevanja besedilnih (li-
terarnih) zvrsti, forme in snovi že poznanih del ter na podlagi razmerja
med poetičnim in praktičnim jezikom. Pričakovanje namreč usmer-
ja opomenjanje znakov ali bolj ali manj zapletenih znakovnih sistemov
(kar pesmi prav gotovo so), tedaj interpretacijo, v slednji pa korenini
vrednostna sodba o recipiranem.
Vrednostne sodbe, da so Prešernove pesmi »nravstveno spotakljive«,
morejo pomeniti samo eno: del izobraženega bralstva, ki bi mogel imeti
ustrezno estetsko vzgojo in ki bi svoje pričakovanje lahko izvedel iz po-
znavanja sočasne estetike (pri Prešernu v pretežnem romantične) in iz
predrazumevanja literarnih zvrsti, forme in snovi, tedaj bralec duhov-
nik, je zaradi svojega rigorističnega idearija najbrž pričakoval elegične
kantilene na marijansko ali vsaj svetniško temo, dobil pa je polnokrvno
ekspresijo erotičnih občutij, duha in izraz, ki je bil povsem primerljiv
z razvitimi evropskimi literaturami (z nemško, italijansko, francosko,
toda tudi poljsko in rusko ...). Po drugi strani pa je estetsko ne dovolj
vzgojen, toda z rigorizmom neobremenjen bralec pričakoval preprostih
vodnikovskih poskočnic, Prešeren pa mu je v Krajnski čbelici ponudil
sonet, tercino in oktavo.
Čop je zato meritorno presodil, da potrebuje bralec za ugodno re-
cepcijo Prešernovih pesmi, ki so bile najbolj razviden reprezentant nove
estetske paradigme, poleg neobremenjenosti z rigorističnim idearijem
tudi določeno predznanje o zvrsteh, formah in tematiki, kar se kaže sko-
zi njegovo naslednjo konstatacijo:
Videti je torej, da sta tovrstno grajo Prešernovih pesmi večinoma
povzročila velika navajenost na verzne oblike, katerim se je Prešeren ognil
in mu Čelakovský to šteje v zaslugo, in nepoznanje italijanskih ter špan-
skih oblik, ki jih uporablja in ki bi smele biti izobraženim bralcem še to-
342
smi ali sploh ni bral ali pa jih je bral z določenim pričakovanjem. Tako
tovrstni bralec gotovo ni bil oni, ki sta z njim računala Prešeren, še zlas-
ti pa Čop, spiritus movens Čbelice kot estetskega projekta.
Vprašanje je bilo, kdo naj bi bil bralec in kakšen je bil njegov primar-
ni horizont pričakovanja. Slednji se vedno izoblikuje ob izidu določene-
ga dela, in sicer na podlagi bralčevega predrazumevanja besedilnih (li-
terarnih) zvrsti, forme in snovi že poznanih del ter na podlagi razmerja
med poetičnim in praktičnim jezikom. Pričakovanje namreč usmer-
ja opomenjanje znakov ali bolj ali manj zapletenih znakovnih sistemov
(kar pesmi prav gotovo so), tedaj interpretacijo, v slednji pa korenini
vrednostna sodba o recipiranem.
Vrednostne sodbe, da so Prešernove pesmi »nravstveno spotakljive«,
morejo pomeniti samo eno: del izobraženega bralstva, ki bi mogel imeti
ustrezno estetsko vzgojo in ki bi svoje pričakovanje lahko izvedel iz po-
znavanja sočasne estetike (pri Prešernu v pretežnem romantične) in iz
predrazumevanja literarnih zvrsti, forme in snovi, tedaj bralec duhov-
nik, je zaradi svojega rigorističnega idearija najbrž pričakoval elegične
kantilene na marijansko ali vsaj svetniško temo, dobil pa je polnokrvno
ekspresijo erotičnih občutij, duha in izraz, ki je bil povsem primerljiv
z razvitimi evropskimi literaturami (z nemško, italijansko, francosko,
toda tudi poljsko in rusko ...). Po drugi strani pa je estetsko ne dovolj
vzgojen, toda z rigorizmom neobremenjen bralec pričakoval preprostih
vodnikovskih poskočnic, Prešeren pa mu je v Krajnski čbelici ponudil
sonet, tercino in oktavo.
Čop je zato meritorno presodil, da potrebuje bralec za ugodno re-
cepcijo Prešernovih pesmi, ki so bile najbolj razviden reprezentant nove
estetske paradigme, poleg neobremenjenosti z rigorističnim idearijem
tudi določeno predznanje o zvrsteh, formah in tematiki, kar se kaže sko-
zi njegovo naslednjo konstatacijo:
Videti je torej, da sta tovrstno grajo Prešernovih pesmi večinoma
povzročila velika navajenost na verzne oblike, katerim se je Prešeren ognil
in mu Čelakovský to šteje v zaslugo, in nepoznanje italijanskih ter špan-
skih oblik, ki jih uporablja in ki bi smele biti izobraženim bralcem še to-
342
