Page 146 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 146
bilo je povedano
gradiva in analize, včasih prav vrtoglave hipoteze.13 Na drugi strani/rav-
ni najdemo povzetke sodobnih odgovorov seveda v vseh večjih enciklo-
pedijah in leksikonih.
Od Engelsovih časov sem je prišlo do dveh velikih odkritij prej ne-
poznanih virov/besedil: tako imenovanih gnostičnih rokopisov iz Nag
Hammadija v Egiptu in tako imenovanih Kumranskih rokopisov. Na hit-
ro rečeno so prvi del ali nadaljevanje zgodnjih krščanskih virov/doku-
mentov, ki jih dominantna usmeritev ni sprejela v kanon, pri drugih pa
gre za dokumente judovskega verskega sveta – oboji pa govore in piše-
jo iz časov, v katerih in iz katerih se je oblikovalo prvotno krščanstvo.
Engels je od novih odkritij pričakoval odgovore na nerešena vpraša-
nja. Ti rokopisi so res odgovorili na nekatera vprašanja, hkrati pa odpr-
li nova ali še poglobili stare kontraverze (Pagels 1981 in 2005; Eisenman
in Wise 1993; Berger 1993). Kot novost z ozirom na Engelsove čase lahko
štejemo tudi intenzivnejše vključevanje judovskih avtorjev (in njihovih
virov) v razprave o Jezusu in prvotnem krščanstvu, posebej še o Pavlu.
V naši reviji smo se s sodobnim obravnavanjem zgornjih vprašanj
že seznanili v več člankih s predavanj na Študijskih večerih: predvsem
v dveh izčrpnih predavanjih/člankih Božidarja Debenjaka o apokrifih
Novega testamenta (Debenjak 2012a) in o zgodovinskih tipih krščanstva
po Hansu Küngu (Debenjak 2012b) ter v predavanju/članku Alena Širce
o zgodnjekrščanskih spisih »med kerigmo in kanonom« (Širca 2016).
Pri našem tokratnem vpogledu v sedanje stanje Engelsovih vpra-
šanj in odgovorov nanje se bomo selektivno oprli zgolj na nekaj izbra-
nih novejših preglednih publikacij iz sodobne, predvsem nemške pro-
13 V slovenščini imamo tudi že kar nekaj študijske literature. Predvsem velja opozo-
riti na komentirani prevod kronološko urejene zbirke novozaveznih in vseh dru-
gih poznanih zgodnjekrščanskih spisov, ki sta jo pripravila Klaus Berger in Chri-
stine Nord (2005), in seveda na komentarje v SSP, Slovenskem standardnem prevo-
du Svetega pisma (Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 1997). Tudi že Sve-
topisemske osnove pokojnega slovenskega biblicista Franca Rozmana (1992) nudijo
soliden vpogled v osnovne ugotovitve in odprta vprašanja novozavezne biblicisti-
ke. V prevodu imamo tudi delo Joseph Ratzingerja/papeža Benedikta XVI. Jezus
iz Nazareta, ki je v strokovnem svetu doživelo in priznanja in kritike (na primer v
zborniku »Jesus von Nazareth« kontrovers (Lehmann et al. 2007)).
380
gradiva in analize, včasih prav vrtoglave hipoteze.13 Na drugi strani/rav-
ni najdemo povzetke sodobnih odgovorov seveda v vseh večjih enciklo-
pedijah in leksikonih.
Od Engelsovih časov sem je prišlo do dveh velikih odkritij prej ne-
poznanih virov/besedil: tako imenovanih gnostičnih rokopisov iz Nag
Hammadija v Egiptu in tako imenovanih Kumranskih rokopisov. Na hit-
ro rečeno so prvi del ali nadaljevanje zgodnjih krščanskih virov/doku-
mentov, ki jih dominantna usmeritev ni sprejela v kanon, pri drugih pa
gre za dokumente judovskega verskega sveta – oboji pa govore in piše-
jo iz časov, v katerih in iz katerih se je oblikovalo prvotno krščanstvo.
Engels je od novih odkritij pričakoval odgovore na nerešena vpraša-
nja. Ti rokopisi so res odgovorili na nekatera vprašanja, hkrati pa odpr-
li nova ali še poglobili stare kontraverze (Pagels 1981 in 2005; Eisenman
in Wise 1993; Berger 1993). Kot novost z ozirom na Engelsove čase lahko
štejemo tudi intenzivnejše vključevanje judovskih avtorjev (in njihovih
virov) v razprave o Jezusu in prvotnem krščanstvu, posebej še o Pavlu.
V naši reviji smo se s sodobnim obravnavanjem zgornjih vprašanj
že seznanili v več člankih s predavanj na Študijskih večerih: predvsem
v dveh izčrpnih predavanjih/člankih Božidarja Debenjaka o apokrifih
Novega testamenta (Debenjak 2012a) in o zgodovinskih tipih krščanstva
po Hansu Küngu (Debenjak 2012b) ter v predavanju/članku Alena Širce
o zgodnjekrščanskih spisih »med kerigmo in kanonom« (Širca 2016).
Pri našem tokratnem vpogledu v sedanje stanje Engelsovih vpra-
šanj in odgovorov nanje se bomo selektivno oprli zgolj na nekaj izbra-
nih novejših preglednih publikacij iz sodobne, predvsem nemške pro-
13 V slovenščini imamo tudi že kar nekaj študijske literature. Predvsem velja opozo-
riti na komentirani prevod kronološko urejene zbirke novozaveznih in vseh dru-
gih poznanih zgodnjekrščanskih spisov, ki sta jo pripravila Klaus Berger in Chri-
stine Nord (2005), in seveda na komentarje v SSP, Slovenskem standardnem prevo-
du Svetega pisma (Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 1997). Tudi že Sve-
topisemske osnove pokojnega slovenskega biblicista Franca Rozmana (1992) nudijo
soliden vpogled v osnovne ugotovitve in odprta vprašanja novozavezne biblicisti-
ke. V prevodu imamo tudi delo Joseph Ratzingerja/papeža Benedikta XVI. Jezus
iz Nazareta, ki je v strokovnem svetu doživelo in priznanja in kritike (na primer v
zborniku »Jesus von Nazareth« kontrovers (Lehmann et al. 2007)).
380
