Page 149 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 149
marko kerševan
zapisane pripovedi o Jezusu, na katere so se opirali avtorji pisem in iz
katerih so črpali »evangelisti«, ko so pisali o Jezusu nekaj desetletij kas-
neje in zunaj okolja (Galileje), v katerem naj bi živel, deloval in govoril
(gotovo ne v grščini, ampak v domači aramejščini).
Že dolgo obstaja soglasje raziskovalcev, da sta tak poseben pisni vir
imela na razpolago Matej in Luka, ko sta po že napisanem Markovem
pisala svoja evangelija, ga prevzemala/povzemala, a skoraj enako nava-
jala Jezusove izreke, ki jih Markov evangelij ne vključuje. (Poleg tega pa
imela še vsak svoj dodatni vir.) Iz treh sinoptičnih evangelijev (po Marku,
Mateju, Luki) so raziskovalci rekonstruirali ta njun skupni vir, običaj-
no označevan kot Q (Quelle, izvir), ki pa vsebuje zgolj Jezusove izreke
in pripovedi, njegov »nauk«, ničesar pa o njegovem pasijonu in komaj-
da kaj posredno o siceršnjem življenju. Samega zapisanega besedila kot
takega niso našli; je pa pomembna potrditev hipoteze o njegovem ob-
stoju kasneje najdeni tako imenovani Evangelij po Tomažu (najden med
gnostičnimi rokopisi iz Nag Hammadija leta 1945).15 Ta je prav tako zbir-
ka zgolj Jezusovih izrekov in učenj brez pripovedi o njegovem pasijonu
in delovanju. Evangelij po Tomažu Berger datira v leta 70–80, torej v čas
nastanka novozaveznih evangelijev ali blizu njega. V kanonsko zbirko
kot kaže ni bil vključen – kot peti evangelij – zaradi gnostične tendence
ali opore zanjo v številnih v njem zbranih izrekih. Kanonski evangeli-
ji naj bi združili pripoved o Jezusovem pasijonu, Jezusove izreke/nauke
ter pripovedi o njegovih posameznih dejanjih in življenjskih dogod-
kih, ki mu jih je pripisoval ljudski glas (na primer pripovedi o čudežih).
Theißen razlikuje tri vrste virov za kasneje zapisane evangelije in jih
povezuje z družbenimi okolji njihovega nastanka in širjenja:
– izročilo o Jezusovem učenju, oznanjevanju; besede in izreki, ki naj
bi jih ohranjali in širili »potujoči karizmatiki«, »apostoli«, njegovi
spremljevalci in tisti, ki so jim sledili v takem življenju in delovanju
15 Posebej se je z njim ukvarjala znana strokovnjakinja za gnostična besedila Elaine
Pagels (2005); v srbskem prevodu je izšlo njeno starejše delo o gnostičnih evange-
lijih (Pagels 1981).
383
zapisane pripovedi o Jezusu, na katere so se opirali avtorji pisem in iz
katerih so črpali »evangelisti«, ko so pisali o Jezusu nekaj desetletij kas-
neje in zunaj okolja (Galileje), v katerem naj bi živel, deloval in govoril
(gotovo ne v grščini, ampak v domači aramejščini).
Že dolgo obstaja soglasje raziskovalcev, da sta tak poseben pisni vir
imela na razpolago Matej in Luka, ko sta po že napisanem Markovem
pisala svoja evangelija, ga prevzemala/povzemala, a skoraj enako nava-
jala Jezusove izreke, ki jih Markov evangelij ne vključuje. (Poleg tega pa
imela še vsak svoj dodatni vir.) Iz treh sinoptičnih evangelijev (po Marku,
Mateju, Luki) so raziskovalci rekonstruirali ta njun skupni vir, običaj-
no označevan kot Q (Quelle, izvir), ki pa vsebuje zgolj Jezusove izreke
in pripovedi, njegov »nauk«, ničesar pa o njegovem pasijonu in komaj-
da kaj posredno o siceršnjem življenju. Samega zapisanega besedila kot
takega niso našli; je pa pomembna potrditev hipoteze o njegovem ob-
stoju kasneje najdeni tako imenovani Evangelij po Tomažu (najden med
gnostičnimi rokopisi iz Nag Hammadija leta 1945).15 Ta je prav tako zbir-
ka zgolj Jezusovih izrekov in učenj brez pripovedi o njegovem pasijonu
in delovanju. Evangelij po Tomažu Berger datira v leta 70–80, torej v čas
nastanka novozaveznih evangelijev ali blizu njega. V kanonsko zbirko
kot kaže ni bil vključen – kot peti evangelij – zaradi gnostične tendence
ali opore zanjo v številnih v njem zbranih izrekih. Kanonski evangeli-
ji naj bi združili pripoved o Jezusovem pasijonu, Jezusove izreke/nauke
ter pripovedi o njegovih posameznih dejanjih in življenjskih dogod-
kih, ki mu jih je pripisoval ljudski glas (na primer pripovedi o čudežih).
Theißen razlikuje tri vrste virov za kasneje zapisane evangelije in jih
povezuje z družbenimi okolji njihovega nastanka in širjenja:
– izročilo o Jezusovem učenju, oznanjevanju; besede in izreki, ki naj
bi jih ohranjali in širili »potujoči karizmatiki«, »apostoli«, njegovi
spremljevalci in tisti, ki so jim sledili v takem življenju in delovanju
15 Posebej se je z njim ukvarjala znana strokovnjakinja za gnostična besedila Elaine
Pagels (2005); v srbskem prevodu je izšlo njeno starejše delo o gnostičnih evange-
lijih (Pagels 1981).
383
