Page 150 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 150
bilo je povedano
v Jezusovem izvornem okolju judovskega podeželja (pa naj bi bilo to
izročilo tudi že zapisano v viru, kot je Q, ali ne);
– spomini, ki so jih ohranile prve nastajajoče krajevne krščanske sku-
pine o Jezusovem pasijonu, najprej tista v Jeruzalemu (in ki jih je poz-
nal ter po svoje interpretiral in oznanjal Pavel);
– pripovedi, zgodbe o Jezusovih čudežih, ki so ustno živele med ljudmi
njegovega okolja (in ki jih je najprej in najobsežneje zapisal najstarej-
ši Evangelij po Marku). (Theißen 2006, 21–40)
Pavlova pisma in evangeliji so bili namenjeni že obstoječim skupnos-
tim prvih kristjanov zunaj Jezusovega domačega okolja v helenistič-
nih mestih takratnega Rimskega imperija. Te so najprej nastale/nasta-
jale med razseljenimi Judi in tam živečimi nejudi, »pogani«, ki so se jim
pridružili. Že dolgo raziskovalci razlikujejo med avtentičnimi Pavlovimi
pismi (dve pismi Korintčanom, Galačanom, Rimljanom, prvo pismo
Tesaloničanom/Solunčanom, Filipljanom, pismo Filemonu) in tistimi,
ki so jih Pavlovi sledilci iz njegove »šole« Pavlu pripisovali po njegovi
smrti. Druga pisma (Jakoba, Petra, Janeza) so svojevrstne polemike in/
ali dopolnila k Pavlovim v diskusiji, ki je potekala v prvih krščanskih
mestnih občinah. Spis Apostolska dela (ali Dejanja apostolov) tradicio-
nalno in še vedno pripisujejo avtorju Evangelija po Luku in je »zgodo-
vinsko« poročilo o prvi cerkvi, prvi posebni skupnosti v Jeruzalemu iz
let 65–71. Med drugim govori o delitvi dela/misije pri širjenju evangelija
med Judi in nejudi; v bistvu legitimira Pavlovo delovanje med slednjimi.
Že iz povedanega je razvidno, da so raziskave ugotovile, kako v bese-
dilih (»kanonske«) Nove zaveze, v evangelijih in pismih, obstoje različ-
ne, tudi nasprotujoče si sestavine, naravnane v različna okolja ali zrasle
v različnih okoljih in časih, ki pa jih niti pisci in redaktorji posameznih
evangelijev in pisem niti kasnejši sestavljalci kanona niso mogli/hote-
li opustiti. O tem govori navsezadnje že vključitev štirih verzij »enega
evangelija« v kanon (evangelij po Marku, po Mateju, po Luki, po Janezu).
Ob vsej širini in kompleksnosti, notranjih razlikah in nasprotjih v
novozaveznih besedilih pa so ta vendarle ožji izbor iz večje množice pi-
sno in/ali ustno krožečih poročil (ki jih omenjajo avtorji iz prvih stoletij,
zdaj pa dokumentirajo tudi najdeni rokopisi iz Nag Hammadija in po-
384
v Jezusovem izvornem okolju judovskega podeželja (pa naj bi bilo to
izročilo tudi že zapisano v viru, kot je Q, ali ne);
– spomini, ki so jih ohranile prve nastajajoče krajevne krščanske sku-
pine o Jezusovem pasijonu, najprej tista v Jeruzalemu (in ki jih je poz-
nal ter po svoje interpretiral in oznanjal Pavel);
– pripovedi, zgodbe o Jezusovih čudežih, ki so ustno živele med ljudmi
njegovega okolja (in ki jih je najprej in najobsežneje zapisal najstarej-
ši Evangelij po Marku). (Theißen 2006, 21–40)
Pavlova pisma in evangeliji so bili namenjeni že obstoječim skupnos-
tim prvih kristjanov zunaj Jezusovega domačega okolja v helenistič-
nih mestih takratnega Rimskega imperija. Te so najprej nastale/nasta-
jale med razseljenimi Judi in tam živečimi nejudi, »pogani«, ki so se jim
pridružili. Že dolgo raziskovalci razlikujejo med avtentičnimi Pavlovimi
pismi (dve pismi Korintčanom, Galačanom, Rimljanom, prvo pismo
Tesaloničanom/Solunčanom, Filipljanom, pismo Filemonu) in tistimi,
ki so jih Pavlovi sledilci iz njegove »šole« Pavlu pripisovali po njegovi
smrti. Druga pisma (Jakoba, Petra, Janeza) so svojevrstne polemike in/
ali dopolnila k Pavlovim v diskusiji, ki je potekala v prvih krščanskih
mestnih občinah. Spis Apostolska dela (ali Dejanja apostolov) tradicio-
nalno in še vedno pripisujejo avtorju Evangelija po Luku in je »zgodo-
vinsko« poročilo o prvi cerkvi, prvi posebni skupnosti v Jeruzalemu iz
let 65–71. Med drugim govori o delitvi dela/misije pri širjenju evangelija
med Judi in nejudi; v bistvu legitimira Pavlovo delovanje med slednjimi.
Že iz povedanega je razvidno, da so raziskave ugotovile, kako v bese-
dilih (»kanonske«) Nove zaveze, v evangelijih in pismih, obstoje različ-
ne, tudi nasprotujoče si sestavine, naravnane v različna okolja ali zrasle
v različnih okoljih in časih, ki pa jih niti pisci in redaktorji posameznih
evangelijev in pisem niti kasnejši sestavljalci kanona niso mogli/hote-
li opustiti. O tem govori navsezadnje že vključitev štirih verzij »enega
evangelija« v kanon (evangelij po Marku, po Mateju, po Luki, po Janezu).
Ob vsej širini in kompleksnosti, notranjih razlikah in nasprotjih v
novozaveznih besedilih pa so ta vendarle ožji izbor iz večje množice pi-
sno in/ali ustno krožečih poročil (ki jih omenjajo avtorji iz prvih stoletij,
zdaj pa dokumentirajo tudi najdeni rokopisi iz Nag Hammadija in po-
384
