Page 151 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 151
marko kerševan
sredno tudi tisti iz Kumrana ter najdbe fragmentov posameznih takih
besedil). Pri sestavljanju sedanje Nove zaveze, ki je nastala, grobo reče-
no, v drugi polovici drugega stoletja, so bili v igri, kot kaže, trije kriteriji:
1) vključeni so bili spisi, ki so bili dovolj stari in dovolj dolgo uporablja-
ni (nastali v prvem stoletju), in izključeni novejši evangeliji, pripovedi
in pisma iz drugega stoletja; 2) izključeni so bili spisi, ki so sami izklju-
čevali ali težili k izključitvi judovske tradicije (zavračali biblijski mo-
noteizem in dekalog) oziroma skušali predstaviti krščanstvo neodvi-
sno od nje, ga misliti in opredeljevati zgolj s »filozofsko« in z mitološko
helenistično tradicijo ter nanjo oprtimi špekulacijami: to so ravno bili
gnostični teksti, začenši z Markionovim (85–160) zavračanjem Biblije in
vseh evangelijev razen Lukovega ter Pavlovih pisem; 3) svojo vlogo je po
Theißnu imel tudi geografski vidik: v času oblikovanja kanona v 2. sto-
letju so imele odločilno besedo skupnosti v Mali Aziji (Efez) in v Rimu,
medtem ko so bile palestinske in sirijske (Jeruzalem, Antiohija) v dru-
gem planu. (Zato naj bi iz kanona izpadel tudi sicer dovolj pravoveren
sirijski spis Didahe, Nauk dvanajstih apostolov.)
Vprašanje »zgodovinskega Jezusa« in »Jezusa Kristusa vere«
In kaj nam tako sestavljeni kanon takih spisov po stoletnem razisko-
vanju samih tekstov in njihovih kontekstov o(ne)mogoča vedeti/spozna-
ti o zgodovinskem Jezusu, o katerem nam prve »uradne« veroizpovedi
kot stvar vere zapovedujejo le »podatke«, da je bil spočet (»od Svetega
duha«), rojen (»iz Marije device«), trpel (»pod Poncijem Pilatom«), umrl,
bil v grob položen?
Najprej je vendarle treba in mogoče reči, da raziskovalci danes v ve-
liki večini ne dvomijo o sami Jezusovi zgodovinskosti (kot navsezadnje
tudi Engels ni). Nenazadnje naj bi tudi judovski viri in razlagalci ven-
darle potrjevali dejanskost zgodovinskega Jezusa.
Povezava in razlika med Jezusom Kristusom vere in zgodovinskim
Jezusom je razvidna že v sami Novi zavezi.
V Pavlovem Pismu Filipljanom lahko beremo himnično besedilo o
Jezusu Kristusu:
385
sredno tudi tisti iz Kumrana ter najdbe fragmentov posameznih takih
besedil). Pri sestavljanju sedanje Nove zaveze, ki je nastala, grobo reče-
no, v drugi polovici drugega stoletja, so bili v igri, kot kaže, trije kriteriji:
1) vključeni so bili spisi, ki so bili dovolj stari in dovolj dolgo uporablja-
ni (nastali v prvem stoletju), in izključeni novejši evangeliji, pripovedi
in pisma iz drugega stoletja; 2) izključeni so bili spisi, ki so sami izklju-
čevali ali težili k izključitvi judovske tradicije (zavračali biblijski mo-
noteizem in dekalog) oziroma skušali predstaviti krščanstvo neodvi-
sno od nje, ga misliti in opredeljevati zgolj s »filozofsko« in z mitološko
helenistično tradicijo ter nanjo oprtimi špekulacijami: to so ravno bili
gnostični teksti, začenši z Markionovim (85–160) zavračanjem Biblije in
vseh evangelijev razen Lukovega ter Pavlovih pisem; 3) svojo vlogo je po
Theißnu imel tudi geografski vidik: v času oblikovanja kanona v 2. sto-
letju so imele odločilno besedo skupnosti v Mali Aziji (Efez) in v Rimu,
medtem ko so bile palestinske in sirijske (Jeruzalem, Antiohija) v dru-
gem planu. (Zato naj bi iz kanona izpadel tudi sicer dovolj pravoveren
sirijski spis Didahe, Nauk dvanajstih apostolov.)
Vprašanje »zgodovinskega Jezusa« in »Jezusa Kristusa vere«
In kaj nam tako sestavljeni kanon takih spisov po stoletnem razisko-
vanju samih tekstov in njihovih kontekstov o(ne)mogoča vedeti/spozna-
ti o zgodovinskem Jezusu, o katerem nam prve »uradne« veroizpovedi
kot stvar vere zapovedujejo le »podatke«, da je bil spočet (»od Svetega
duha«), rojen (»iz Marije device«), trpel (»pod Poncijem Pilatom«), umrl,
bil v grob položen?
Najprej je vendarle treba in mogoče reči, da raziskovalci danes v ve-
liki večini ne dvomijo o sami Jezusovi zgodovinskosti (kot navsezadnje
tudi Engels ni). Nenazadnje naj bi tudi judovski viri in razlagalci ven-
darle potrjevali dejanskost zgodovinskega Jezusa.
Povezava in razlika med Jezusom Kristusom vere in zgodovinskim
Jezusom je razvidna že v sami Novi zavezi.
V Pavlovem Pismu Filipljanom lahko beremo himnično besedilo o
Jezusu Kristusu:
385
