Page 154 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 154
bilo je povedano
Galileji, za tem pa v Jeruzalemu, kjer so se občasno zbirali Jezusovi sle-
dilci. Kot vse kaže, so bile prve krščanske skupine v podeželskih nase-
ljih Jezusu in njegovim bolj začasno zatočišče in izhodišče za nadaljnjo
misijo po podeželju in drugih manjših krajih. Eno in drugo je presah-
nilo z judovsko vstajo in rimskim obračunom z njo v letih 66–70 in ver-
jetnim umikom prvih judovskih kristjanov (ki da se vstaje niso udele-
žili) v diasporo zunaj Palestine, v Sirijo, Malo Azijo, Aleksandrijo …
Drugo okolje prvotnega krščanstva je mestna judovska diaspora v
heleniziranih mestih Bližnjega vzhoda, v katerih živi in misijonira kr-
ščanska manjšina najprej znotraj judovske skupnosti; z nejudovskimi
člani in s propagiranjem tudi v večinskem nejudovskem »poganskem«
okolju pa se kmalu oblikuje tretje družbeno okolje prvih krščanskih
skupnosti. Slednje je postalo sčasoma dominantno zaradi izključitve
Jezusovih/Pavlovih sledilcev iz judovske skupnosti. Vprašanje social-
ne strukture in usmerjenosti prvih kristjanov, prvih krščanskih skup-
nosti v prvih dveh stoletjih, je tako vprašanje o treh družbenih okoljih
in usmeritvah znotraj njih. Engels ima pri svojih sodbah pred očmi oči-
tno predvsem ali celo samo drugo in tretje okolje. Toda samo po sebi in
zaradi svoje izhodiščne vloge zasluži pozornost najprej prvotno gibanje
Jezusa in njegovih sledilcev.
V svoji odmevni Sociologiji Jezusovega gibanja Theißen (1991) Jezusa
in njegove sledilce predstavlja kot potujoče pridigarje, »potujoče ka-
rizmatike«, »apostole«, ki so sledili Jezusu in njegovemu oznanjevanju
Božjega kraljestva, ter njihove posamezne simpatizerje v krajevnih sku-
pnostih. Kot reformno znotrajjudovsko gibanje – eno od takih gibanj
tistega časa – so predvsem nasprotovali skorumpirani in z Rimom po-
vezani tempeljski duhovščini, ne pa toliko sami rimski (nad)oblasti. V
imenu bližajočega se Božjega kraljestva so radikalizirali etične zahte-
ve Zakona/dekaloga in relativizirali obredne (žrtvovanje v templju, pre-
hrana, praznovanje sobote). Radikalizacija pa je imela dvorezne učin-
ke: če je kršenje zapovedi že sama želja (imeti hišo ali ženo drugega …),
potem nihče ni brez greha; in če zunanje obredno žrtvovanje in spokor-
no obnašanje ne šteje – ostaja le Božja milost in zaupanje vanjo. S tem
pa so relativizirane hierarhične, verske in socialne razlike med Judi in
388
Galileji, za tem pa v Jeruzalemu, kjer so se občasno zbirali Jezusovi sle-
dilci. Kot vse kaže, so bile prve krščanske skupine v podeželskih nase-
ljih Jezusu in njegovim bolj začasno zatočišče in izhodišče za nadaljnjo
misijo po podeželju in drugih manjših krajih. Eno in drugo je presah-
nilo z judovsko vstajo in rimskim obračunom z njo v letih 66–70 in ver-
jetnim umikom prvih judovskih kristjanov (ki da se vstaje niso udele-
žili) v diasporo zunaj Palestine, v Sirijo, Malo Azijo, Aleksandrijo …
Drugo okolje prvotnega krščanstva je mestna judovska diaspora v
heleniziranih mestih Bližnjega vzhoda, v katerih živi in misijonira kr-
ščanska manjšina najprej znotraj judovske skupnosti; z nejudovskimi
člani in s propagiranjem tudi v večinskem nejudovskem »poganskem«
okolju pa se kmalu oblikuje tretje družbeno okolje prvih krščanskih
skupnosti. Slednje je postalo sčasoma dominantno zaradi izključitve
Jezusovih/Pavlovih sledilcev iz judovske skupnosti. Vprašanje social-
ne strukture in usmerjenosti prvih kristjanov, prvih krščanskih skup-
nosti v prvih dveh stoletjih, je tako vprašanje o treh družbenih okoljih
in usmeritvah znotraj njih. Engels ima pri svojih sodbah pred očmi oči-
tno predvsem ali celo samo drugo in tretje okolje. Toda samo po sebi in
zaradi svoje izhodiščne vloge zasluži pozornost najprej prvotno gibanje
Jezusa in njegovih sledilcev.
V svoji odmevni Sociologiji Jezusovega gibanja Theißen (1991) Jezusa
in njegove sledilce predstavlja kot potujoče pridigarje, »potujoče ka-
rizmatike«, »apostole«, ki so sledili Jezusu in njegovemu oznanjevanju
Božjega kraljestva, ter njihove posamezne simpatizerje v krajevnih sku-
pnostih. Kot reformno znotrajjudovsko gibanje – eno od takih gibanj
tistega časa – so predvsem nasprotovali skorumpirani in z Rimom po-
vezani tempeljski duhovščini, ne pa toliko sami rimski (nad)oblasti. V
imenu bližajočega se Božjega kraljestva so radikalizirali etične zahte-
ve Zakona/dekaloga in relativizirali obredne (žrtvovanje v templju, pre-
hrana, praznovanje sobote). Radikalizacija pa je imela dvorezne učin-
ke: če je kršenje zapovedi že sama želja (imeti hišo ali ženo drugega …),
potem nihče ni brez greha; in če zunanje obredno žrtvovanje in spokor-
no obnašanje ne šteje – ostaja le Božja milost in zaupanje vanjo. S tem
pa so relativizirane hierarhične, verske in socialne razlike med Judi in
388
