Page 153 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 153
marko kerševan
je že začetek in navzočnost prihajajočega Božjega kraljestva. Janezova
Apokalipsa (ki je za Engelsa v časovnem in vsebinskem ospredju Nove
zaveze) napoveduje bližnji prihod Božjega kraljestva in obračun s sa-
tanovo oblastjo v sedanjem zemeljskem kraljestvu ter z vlogo Jezusa
Kristusa pri tem.
Očitno imamo opravka z zapleteno časovno dialektiko: najstarejši
ohranjeni (Pavlovi) spisi tako rekoč nič ne povedo o Jezusovem življe-
nju, osredotočajo/zreducirajo se na Jezusov pasijon in njegovo tolmače-
nje kot razglasitvi/pridobitvi Božjega opravičenja in odrešenja za vse lju-
di; o Jezusu, njegovem življenju, predvsem pa učenju in delovanju (tudi s
čudeži) govore kasneje zapisani evangeliji, ki pa se sami opirajo na sta-
rejše ustne in tudi že zapisane vire, ki so predhodili tudi Pavlovim pis-
mom in bili izvorno doma v drugih okoljih, kot je bila Pavlova judovska
diaspora in mestne občine, ki so jim bila namenjena in Pavlova pisma in
zapisani evangeliji. Toda »veselo sporočilo« tega Jezusa samega, njegov
evangelij, je bil Bog, »ki je z nami«, in Božje kraljestvo za ljudi.
Preden nekaj rečemo o teh družbenih okoljih, velja opozoriti na no-
vejše raziskave in stališča judovskih avtorjev, ki tako Pavla kot njegove-
ga Jezusa pa tudi Jezusa evangelijev vidijo in obravnavajo kot element
judovske scene tistega časa, kot različico znotraj nje.17
Socialna sestava in okolje zgodnjega krščanstva
Danes prevladuje ocena, da je prvo, začetno okolje bodočega krščan-
stva okolje Jezusovega življenja in delovanja na judovskem podeželju v
17 V tej smeri pišeta o Pavlu Schalom Ben Chorim (Pavel: apostol narodov z judovske-
ga vidika (Chorim 1994)) in Pinchas Lapide (Pavel med Damaskom in Kumranom)
ter o Jezusu in evangelijih Pinchas Lapide (Zakaj ne pride?; judovska razlaga evan-
gelijev (Lapide 1993 in 1988)). Oba poudarjata ukoreninjenost in povezanost Jezusa
in Pavla z judovstvom, celo ohranjeno bližino obeh nekaterim strujam med fari-
zeji, hkrati ko raziskujeta razloge in poti njunega razhoda s takratno judovsko ve-
čino. Vsekakor njuno ponovno »vključevanje« Pavla (in Jezusa) v judovstvo izraža
drugačnega duha od tistega, ki je v Pavlu videl izdajalca in sovražnika judovstva, »
predstavnika asimilacije […], ki je priznaval samo posameznika in ne naroda in ki
je težil k rušenju vere in upanja judovskega ljudstva v narodno in ozemeljsko osvo-
boditev« (Ben Gurion). (Desroche 1962, 62)
387
je že začetek in navzočnost prihajajočega Božjega kraljestva. Janezova
Apokalipsa (ki je za Engelsa v časovnem in vsebinskem ospredju Nove
zaveze) napoveduje bližnji prihod Božjega kraljestva in obračun s sa-
tanovo oblastjo v sedanjem zemeljskem kraljestvu ter z vlogo Jezusa
Kristusa pri tem.
Očitno imamo opravka z zapleteno časovno dialektiko: najstarejši
ohranjeni (Pavlovi) spisi tako rekoč nič ne povedo o Jezusovem življe-
nju, osredotočajo/zreducirajo se na Jezusov pasijon in njegovo tolmače-
nje kot razglasitvi/pridobitvi Božjega opravičenja in odrešenja za vse lju-
di; o Jezusu, njegovem življenju, predvsem pa učenju in delovanju (tudi s
čudeži) govore kasneje zapisani evangeliji, ki pa se sami opirajo na sta-
rejše ustne in tudi že zapisane vire, ki so predhodili tudi Pavlovim pis-
mom in bili izvorno doma v drugih okoljih, kot je bila Pavlova judovska
diaspora in mestne občine, ki so jim bila namenjena in Pavlova pisma in
zapisani evangeliji. Toda »veselo sporočilo« tega Jezusa samega, njegov
evangelij, je bil Bog, »ki je z nami«, in Božje kraljestvo za ljudi.
Preden nekaj rečemo o teh družbenih okoljih, velja opozoriti na no-
vejše raziskave in stališča judovskih avtorjev, ki tako Pavla kot njegove-
ga Jezusa pa tudi Jezusa evangelijev vidijo in obravnavajo kot element
judovske scene tistega časa, kot različico znotraj nje.17
Socialna sestava in okolje zgodnjega krščanstva
Danes prevladuje ocena, da je prvo, začetno okolje bodočega krščan-
stva okolje Jezusovega življenja in delovanja na judovskem podeželju v
17 V tej smeri pišeta o Pavlu Schalom Ben Chorim (Pavel: apostol narodov z judovske-
ga vidika (Chorim 1994)) in Pinchas Lapide (Pavel med Damaskom in Kumranom)
ter o Jezusu in evangelijih Pinchas Lapide (Zakaj ne pride?; judovska razlaga evan-
gelijev (Lapide 1993 in 1988)). Oba poudarjata ukoreninjenost in povezanost Jezusa
in Pavla z judovstvom, celo ohranjeno bližino obeh nekaterim strujam med fari-
zeji, hkrati ko raziskujeta razloge in poti njunega razhoda s takratno judovsko ve-
čino. Vsekakor njuno ponovno »vključevanje« Pavla (in Jezusa) v judovstvo izraža
drugačnega duha od tistega, ki je v Pavlu videl izdajalca in sovražnika judovstva, »
predstavnika asimilacije […], ki je priznaval samo posameznika in ne naroda in ki
je težil k rušenju vere in upanja judovskega ljudstva v narodno in ozemeljsko osvo-
boditev« (Ben Gurion). (Desroche 1962, 62)
387
