Page 204 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 204
razgledi, vpogledi
Mahnert je poleg bogoslužja organiziral tudi kulturno ponudbo,
koncerte v cerkvi, pasijonske pobožnosti, verski pouk, predvsem pa kon-
firmacijo, kar vse je bilo pomembno sredstvo za evangeličansko-cerkve-
no socializacijo. Skrbel je, da so podpirali misijonarja na Zlati obali v
Afriki, misijonarje pa je tudi vabil, da so predavali o svojem delu. Za iz-
obraževanje je vzpostavil tudi knjižnico, ki je služila cerkvenim in kul-
turno-nacionalnim interesom. Organiziral je slovesnosti ob prestopih,
kjer so prepevali pesem, ki jo je napisal Mahnert sam, Luther geht durch
die Lande. Po letu 1905 so člani gibanja »Proč od Rima« v župniji izgu-
bili na vplivu, s čimer je prenehal boj med »mladoprotestanti« in »sta-
roprotestanti«, ki je pred tem očitno obstajal.
Leta 1911 je Mahnert nastopil na generalni skupščini Evangeličanske
zveze (Evangelischer Bund) v Dortmundu s predavanjem »Nemško-
evangeličanska straža v Avstriji« (Deutsch-evangelische Wacht in
Österreich). Razmere na Spodnjem Štajerskem je primerjal z vojnimi raz-
merami. »Vojna je,« je govoril, »mi smo prednja straža v tej vojni. Prednja
straža obojega, nemštva in evangelija. Nemško-evangeličanska straža v
Avstriji je vojna služba, je služba prednje straže […]. Naloga nemškega
protestantizma v Avstriji je trojna: kulturna, nacionalna in versko-nrav-
na.« Mahnert je bil pristaš moderne novoprotestantske teologije. Svoje
nazore je izrazil v romanu Hungerglocke, za katerega avtor zatrjuje, da
v njem ni odločilen nacionalni, temveč religiozni moment, ker Oswald
pravi: »[N]eko vero človek mora imeti, sicer postane žival.« Da pa ni šlo
le za vero, kaže Oswaldova izjava, ko se približuje protestantski cerkvi:
»vsaj ena nemška cerkev«. Od Katoliške cerkve naj bi ga odvračala »pro-
ti nemštvu usmerjena tendenca mlade duhovščine«.
S tipom konvertita, ki ga predstavlja Franz Oswald v Hungerglocke, se
je Mahnert oddaljil od prvotnega gibanja »Proč od Rima«. Evangelizacija
je zdaj dobila nacionalno politično ozadje. Če je prvotno gibanje »Proč
od Rima« instrumentaliziralo religijo oziroma konfesijo, je zdaj evan-
geljsko gibanje instrumentaliziralo nacionalno stališče.
Glede vprašanja inkluzije-ekskluzije je avtor mnenja, da je šlo župniji
v prvi vrsti za inkluzijo, programi ekskluzije pa se najdejo samo v frontni
poziciji nasproti Rimskokatoliški cerkvi in v konfrontaciji z zastopniki
438
Mahnert je poleg bogoslužja organiziral tudi kulturno ponudbo,
koncerte v cerkvi, pasijonske pobožnosti, verski pouk, predvsem pa kon-
firmacijo, kar vse je bilo pomembno sredstvo za evangeličansko-cerkve-
no socializacijo. Skrbel je, da so podpirali misijonarja na Zlati obali v
Afriki, misijonarje pa je tudi vabil, da so predavali o svojem delu. Za iz-
obraževanje je vzpostavil tudi knjižnico, ki je služila cerkvenim in kul-
turno-nacionalnim interesom. Organiziral je slovesnosti ob prestopih,
kjer so prepevali pesem, ki jo je napisal Mahnert sam, Luther geht durch
die Lande. Po letu 1905 so člani gibanja »Proč od Rima« v župniji izgu-
bili na vplivu, s čimer je prenehal boj med »mladoprotestanti« in »sta-
roprotestanti«, ki je pred tem očitno obstajal.
Leta 1911 je Mahnert nastopil na generalni skupščini Evangeličanske
zveze (Evangelischer Bund) v Dortmundu s predavanjem »Nemško-
evangeličanska straža v Avstriji« (Deutsch-evangelische Wacht in
Österreich). Razmere na Spodnjem Štajerskem je primerjal z vojnimi raz-
merami. »Vojna je,« je govoril, »mi smo prednja straža v tej vojni. Prednja
straža obojega, nemštva in evangelija. Nemško-evangeličanska straža v
Avstriji je vojna služba, je služba prednje straže […]. Naloga nemškega
protestantizma v Avstriji je trojna: kulturna, nacionalna in versko-nrav-
na.« Mahnert je bil pristaš moderne novoprotestantske teologije. Svoje
nazore je izrazil v romanu Hungerglocke, za katerega avtor zatrjuje, da
v njem ni odločilen nacionalni, temveč religiozni moment, ker Oswald
pravi: »[N]eko vero človek mora imeti, sicer postane žival.« Da pa ni šlo
le za vero, kaže Oswaldova izjava, ko se približuje protestantski cerkvi:
»vsaj ena nemška cerkev«. Od Katoliške cerkve naj bi ga odvračala »pro-
ti nemštvu usmerjena tendenca mlade duhovščine«.
S tipom konvertita, ki ga predstavlja Franz Oswald v Hungerglocke, se
je Mahnert oddaljil od prvotnega gibanja »Proč od Rima«. Evangelizacija
je zdaj dobila nacionalno politično ozadje. Če je prvotno gibanje »Proč
od Rima« instrumentaliziralo religijo oziroma konfesijo, je zdaj evan-
geljsko gibanje instrumentaliziralo nacionalno stališče.
Glede vprašanja inkluzije-ekskluzije je avtor mnenja, da je šlo župniji
v prvi vrsti za inkluzijo, programi ekskluzije pa se najdejo samo v frontni
poziciji nasproti Rimskokatoliški cerkvi in v konfrontaciji z zastopniki
438
