Page 103 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 103
matjaž Črnivec
no«, ni v funkciji preprostega občestva z Vstalim in torej sploh ne spa-
da v Cerkev, saj ji je tuje po naravi.
Sklep: Cerkev kot aktivna realnost
Če povzamemo: v Mt 18,20 in sobesedilu (vključno z Mt 16,19) pre-
poznavamo primarno obliko cerkvenosti, ki jo lahko opišemo kot
vzpostavljanje Božjega svetišča. K temu sodi »gosti« opis »zbiranja v
Jezusovem imenu/v Jezusovo ime«, ki pokriva različne vidike učen-
čevske hoje za Kristusom in misijona v tem svetu.
V luči te temeljne obljube tudi vse nadaljnje obljube – »To je moje
telo« (Mr 14,22), »Z vami sem do konca sveta« (Mt 28,20), »Kdor poslu-
ša vas, posluša mene« (Lk 10,16), »Božja beseda je živa in dejavna« (Heb
4,12) idr. – dobivajo svojo moč kot dejanske obljube resnične Kristusove
prisotnosti med svojimi.
Takšno prvinsko obliko »Jezusovega zbora« lahko poskusimo tudi
konkretneje vsebinsko opredeliti. Zanjo naj bi bilo značilno oziroma
nujno potrebno vsaj dvoje: klicanje Jezusovega Imena in poslušanje nje-
gove besede. Oboje naj bi bilo prisotno vsaj v zametku, kot izrekanje
njegovega Imena in naslonitev na obljubo evangelija, navadno pa v pol-
ni obliki kot molitev in slavljenje ter kot branje krajših ali daljših od-
lomkov iz Svetega pisma in aktivno prisluškovanje učiteljevemu glasu
po Svetem Duhu.
Če vse to drži, potem lahko rečemo tudi naslednje: Cerkev ima po
svojem bistvu naravo aktivne realnosti, ne pasivne danosti. Cerkev je
določeno dogajanje, dinamična »dejavnost« s posebno kvaliteto, ne ne-
kaj statičnega ali opredmetenega.
Razlikovati moramo torej med primarno oziroma temeljno obliko
Cerkve, ki lahko obstaja sama zase, in med različnimi možnostmi cer-
kvenosti, ki iz nje izhajajo. Te možnosti so Cerkev pogojno, medtem ko
je primarna oblika absolutna. Omenjene cerkvene oblike so pogojene
ravno s tem, koliko so v neposredni navezavi in funkciji prve oblike. Kot
smo videli, jih ta prva oblika po eni strani omogoča, vzpostavlja ter jim
101
no«, ni v funkciji preprostega občestva z Vstalim in torej sploh ne spa-
da v Cerkev, saj ji je tuje po naravi.
Sklep: Cerkev kot aktivna realnost
Če povzamemo: v Mt 18,20 in sobesedilu (vključno z Mt 16,19) pre-
poznavamo primarno obliko cerkvenosti, ki jo lahko opišemo kot
vzpostavljanje Božjega svetišča. K temu sodi »gosti« opis »zbiranja v
Jezusovem imenu/v Jezusovo ime«, ki pokriva različne vidike učen-
čevske hoje za Kristusom in misijona v tem svetu.
V luči te temeljne obljube tudi vse nadaljnje obljube – »To je moje
telo« (Mr 14,22), »Z vami sem do konca sveta« (Mt 28,20), »Kdor poslu-
ša vas, posluša mene« (Lk 10,16), »Božja beseda je živa in dejavna« (Heb
4,12) idr. – dobivajo svojo moč kot dejanske obljube resnične Kristusove
prisotnosti med svojimi.
Takšno prvinsko obliko »Jezusovega zbora« lahko poskusimo tudi
konkretneje vsebinsko opredeliti. Zanjo naj bi bilo značilno oziroma
nujno potrebno vsaj dvoje: klicanje Jezusovega Imena in poslušanje nje-
gove besede. Oboje naj bi bilo prisotno vsaj v zametku, kot izrekanje
njegovega Imena in naslonitev na obljubo evangelija, navadno pa v pol-
ni obliki kot molitev in slavljenje ter kot branje krajših ali daljših od-
lomkov iz Svetega pisma in aktivno prisluškovanje učiteljevemu glasu
po Svetem Duhu.
Če vse to drži, potem lahko rečemo tudi naslednje: Cerkev ima po
svojem bistvu naravo aktivne realnosti, ne pasivne danosti. Cerkev je
določeno dogajanje, dinamična »dejavnost« s posebno kvaliteto, ne ne-
kaj statičnega ali opredmetenega.
Razlikovati moramo torej med primarno oziroma temeljno obliko
Cerkve, ki lahko obstaja sama zase, in med različnimi možnostmi cer-
kvenosti, ki iz nje izhajajo. Te možnosti so Cerkev pogojno, medtem ko
je primarna oblika absolutna. Omenjene cerkvene oblike so pogojene
ravno s tem, koliko so v neposredni navezavi in funkciji prve oblike. Kot
smo videli, jih ta prva oblika po eni strani omogoča, vzpostavlja ter jim
101
