Page 104 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 104
razgledi, vpogledi
daje avtoriteto in kredibilnost, po drugi strani pa tudi omejuje ali celo
ukinja, če se oddaljijo od svoje temeljne funkcije.
Obenem nam to razlikovanje tudi pojasni, zakaj se lahko različne ob-
like cerkvenosti same v sebi počutijo tako »samozavestne«. Zato, ker je
v njih po različnih poteh ali »sredstvih milosti« prav zares osebno pri-
soten Jezus. Večje potrditve in gotovosti ni mogoče prejeti. Kadar pa se
ta gotovost in samozavest prevesita v omalovaževanje drugih oblik ter
v povzdigovanje nadnje, to ne pomeni drugega kot pozabo izvirne, te-
meljne cerkvene oblike, ki je obsežena v preprosti Jezusovi obljubi. Tu
gre za pozabo dejstva, da so vse druge cerkvene oblike drugotne, izve-
dene, derivativne – pri njih ne gre za en in edini izvir, ki je zavezujoč za
vse in ki vse pogojuje. Tega izvira si človeško gledano ne moremo pris-
vojiti in od nas terja predvsem eno: poslušnost vere, ki se steguje k dob-
ri Jezusovi obljubi.
Glede na to bi bilo koristno, da bi vse sodobne oblike cerkvenosti na
različne načine omogočale, gojile in spodbujale to primarno, prepros-
to srečevanje v Jezusovem Imenu, saj se iz njega napaja, zedinja in dobi-
va vitalno moč vse ostalo, kar naj bi bila Cerkev – če naj bo res Cerkev.
Ugovori
Takšna predstava o Cerkvi v marsičem odstopa od ustaljenih vzor-
cev, zato se lahko v zvezi njo pojavijo različni ugovori. Sledi poskus od-
govorov na nekatere pomisleke, ki se zdijo najbolj pričakovani.
1. Osiromašena vizija
Ugovor: Kar je predstavljeno tukaj, je osiromašena, minimalistična
vizija Cerkve, v kateri manjkajo nekateri bistveni elementi.
Odgovor: Ta ugovor težko zdrži, če pomislimo, za kaj res gre pri
Jezusovi obljubi – za nič manj kot vzpostavitev Božjega templja. Ali je
lahko kar koli večje od tega? Ali lahko s čimer koli bistveno dopolnimo
to Božje milostno bivanje med ljudmi? Če pogledamo tako, postane jas-
102
daje avtoriteto in kredibilnost, po drugi strani pa tudi omejuje ali celo
ukinja, če se oddaljijo od svoje temeljne funkcije.
Obenem nam to razlikovanje tudi pojasni, zakaj se lahko različne ob-
like cerkvenosti same v sebi počutijo tako »samozavestne«. Zato, ker je
v njih po različnih poteh ali »sredstvih milosti« prav zares osebno pri-
soten Jezus. Večje potrditve in gotovosti ni mogoče prejeti. Kadar pa se
ta gotovost in samozavest prevesita v omalovaževanje drugih oblik ter
v povzdigovanje nadnje, to ne pomeni drugega kot pozabo izvirne, te-
meljne cerkvene oblike, ki je obsežena v preprosti Jezusovi obljubi. Tu
gre za pozabo dejstva, da so vse druge cerkvene oblike drugotne, izve-
dene, derivativne – pri njih ne gre za en in edini izvir, ki je zavezujoč za
vse in ki vse pogojuje. Tega izvira si človeško gledano ne moremo pris-
vojiti in od nas terja predvsem eno: poslušnost vere, ki se steguje k dob-
ri Jezusovi obljubi.
Glede na to bi bilo koristno, da bi vse sodobne oblike cerkvenosti na
različne načine omogočale, gojile in spodbujale to primarno, prepros-
to srečevanje v Jezusovem Imenu, saj se iz njega napaja, zedinja in dobi-
va vitalno moč vse ostalo, kar naj bi bila Cerkev – če naj bo res Cerkev.
Ugovori
Takšna predstava o Cerkvi v marsičem odstopa od ustaljenih vzor-
cev, zato se lahko v zvezi njo pojavijo različni ugovori. Sledi poskus od-
govorov na nekatere pomisleke, ki se zdijo najbolj pričakovani.
1. Osiromašena vizija
Ugovor: Kar je predstavljeno tukaj, je osiromašena, minimalistična
vizija Cerkve, v kateri manjkajo nekateri bistveni elementi.
Odgovor: Ta ugovor težko zdrži, če pomislimo, za kaj res gre pri
Jezusovi obljubi – za nič manj kot vzpostavitev Božjega templja. Ali je
lahko kar koli večje od tega? Ali lahko s čimer koli bistveno dopolnimo
to Božje milostno bivanje med ljudmi? Če pogledamo tako, postane jas-
102
