Page 57 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 57
vincenc rajšp
la hudo konkurenco Frideriku, ker je bil tudi Albrecht strasten zbiratelj
relikvij. Predvsem pa je Friderik odločno zavračal obtoževanje Luthra
kot krivoverca zaradi univerze, saj bi profesor »krivoverec« za univer-
zo predstavljal velik udarec. Tako je bil Luther pri svojem verskem delu
deležen zaščite volilnega kneza Friderika predvsem zaradi ugleda uni-
verze in ne zaradi uvajanja verske reformacije. Pri vsakem Luthrovem
odhodu na zagovore izven dežele mu je knez nudil popolno varstvo.
Vendar se osebno z Luthrom ni srečeval, prvič ga je videl na državnem
zboru v Wormsu.
Tako kot številni knezi je bil tudi Friderik prepričan, da se Luther
bori za pravično stvar v smislu starih gravamina. Z vidika univerze je
bilo za Friderika pomembno, da je Luther na »nacionalni« podlagi na
svojo stran pridobil tudi številne nemške humaniste, ki so polemizirali
z italijanskimi. Zlasti pomemben je bil Ulrich von Hutten, ki je bil pred
tem v službi mainškega nadškofa Albrechta. Prav tako Frideriku tudi
ni bilo neljubo, ko je Luther v nemških pridigah proti »papeškemu za-
temnjevanju božje besede« na svojo stran pridobival tudi versko občin-
stvo. (Reinhardt 2016, 92)
Friderikova zaščita Luthra pa je povzročala nelagodje tudi papežu, ki
si je prizadeval za dober odnos s knezom, že iz političnih razlogov. Zato
je Luthrov zasliševalec v palači Fuggerjev v Augsburgu, kardinal Tomaž
Cajetan, prejel papeževo navodilo, da ga, če Luther prekliče svoje trdi-
tve, oprosti vsakršnih negativnih posledic, v nasprotnem primeru pa je
bil pooblaščen, da Luthra privede v Rim. Friderikov odgovor na zahte-
vo po izročitvi pa je bila njegova zahteva, da je proces dopusten le pred
nemškim sodiščem, in od Cajetana je zahteval zagotovilo, da Luther ne
bo v nobenem primeru odveden v Rim, nakar je papež Cajetanu tudi
glede tega pustil proste roke. (Reinhardt 2016, 95–96)
To stališče je Friderik neomajno zagovarjal po izidu papeževe bule
(grožnje z izobčenjem). Po kronanju v Aachnu 23. oktobra 1520 so ste-
kle priprave za državni zbor. Ta državni zbor je prekašal običajne, ker je
bil prvi, na katerem bo sodeloval novoizvoljeni kralj-cesar. Pomembne
pa so bile tudi priprave, saj so bili na kronanju navzoči volilni knezi, od
njih pa ni bil odvisen le dnevni red, temveč tudi uspeh državnega zbo-
55
la hudo konkurenco Frideriku, ker je bil tudi Albrecht strasten zbiratelj
relikvij. Predvsem pa je Friderik odločno zavračal obtoževanje Luthra
kot krivoverca zaradi univerze, saj bi profesor »krivoverec« za univer-
zo predstavljal velik udarec. Tako je bil Luther pri svojem verskem delu
deležen zaščite volilnega kneza Friderika predvsem zaradi ugleda uni-
verze in ne zaradi uvajanja verske reformacije. Pri vsakem Luthrovem
odhodu na zagovore izven dežele mu je knez nudil popolno varstvo.
Vendar se osebno z Luthrom ni srečeval, prvič ga je videl na državnem
zboru v Wormsu.
Tako kot številni knezi je bil tudi Friderik prepričan, da se Luther
bori za pravično stvar v smislu starih gravamina. Z vidika univerze je
bilo za Friderika pomembno, da je Luther na »nacionalni« podlagi na
svojo stran pridobil tudi številne nemške humaniste, ki so polemizirali
z italijanskimi. Zlasti pomemben je bil Ulrich von Hutten, ki je bil pred
tem v službi mainškega nadškofa Albrechta. Prav tako Frideriku tudi
ni bilo neljubo, ko je Luther v nemških pridigah proti »papeškemu za-
temnjevanju božje besede« na svojo stran pridobival tudi versko občin-
stvo. (Reinhardt 2016, 92)
Friderikova zaščita Luthra pa je povzročala nelagodje tudi papežu, ki
si je prizadeval za dober odnos s knezom, že iz političnih razlogov. Zato
je Luthrov zasliševalec v palači Fuggerjev v Augsburgu, kardinal Tomaž
Cajetan, prejel papeževo navodilo, da ga, če Luther prekliče svoje trdi-
tve, oprosti vsakršnih negativnih posledic, v nasprotnem primeru pa je
bil pooblaščen, da Luthra privede v Rim. Friderikov odgovor na zahte-
vo po izročitvi pa je bila njegova zahteva, da je proces dopusten le pred
nemškim sodiščem, in od Cajetana je zahteval zagotovilo, da Luther ne
bo v nobenem primeru odveden v Rim, nakar je papež Cajetanu tudi
glede tega pustil proste roke. (Reinhardt 2016, 95–96)
To stališče je Friderik neomajno zagovarjal po izidu papeževe bule
(grožnje z izobčenjem). Po kronanju v Aachnu 23. oktobra 1520 so ste-
kle priprave za državni zbor. Ta državni zbor je prekašal običajne, ker je
bil prvi, na katerem bo sodeloval novoizvoljeni kralj-cesar. Pomembne
pa so bile tudi priprave, saj so bili na kronanju navzoči volilni knezi, od
njih pa ni bil odvisen le dnevni red, temveč tudi uspeh državnega zbo-
55
