Page 58 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 58
razprave, študije, papers
ra. Friderik Modri, ki je užival velik ugled tako pri volilnih knezih kot
tudi pri Karlu, je poseben pomen pripisoval zadevi Luther, ki sicer za
državni zbor ni bila predvidena. Po nasvetu svojega spovednika in najv-
plivnejšega svetovalca Jurija Spalatina ter kanclerja Gregorja Brücka se
je odločil, da bo nepopustljivo branil wittenberškega profesorja, ki ga
je, kot sta menila svetovalca, kurija krivično obsodila. Njegova obram-
ba je šla v smeri, da Luthru omogoči zagovor na državnem zboru. S tem
pa je zadeva Luther causa Lutheri postala visokopolitična državna za-
deva, zato tudi ni nerazumljivo, da zagovora ni bilo preprosto doseči.
Kljub skrajnim Friderikovim prizadevanjem odločitev, da bo Luther lah-
ko nastopil, ni bila sprejeta niti še do otvoritve državnega zbora 27. ja-
nuarja 1521. Bulo Decet Romanum Pontificem (Bi moral papež), datirano
s 3. januarjem 1521, s katero je bil Luther kot krivoverec, »ki je zapeljan
od hudiča razsajal po Nemčiji«, ekskomuniciran, je cesar prejel 18. ja-
nuarja, kar je zanj pomenilo še dodatno oviro za pristanek. Kljub temu
Friderik ni klonil in je končno, tudi s podporo stanov, prodrl z zahtevo,
da je Luthru potrebno omogočiti zagovor na državnem zboru. Po spre-
jetem wormškem ediktu, s katerim je bil Luther tudi državno izobčen,
se je seveda lahko postavljalo vprašanje, ali je bil Friderik Modri zma-
govalec ali premaganec? Nedvomno je bil velik zmagovalec, ker je iz-
vedbo Luthrove cerkvene ekskomunikacije v državi prenesel s področja
»avtomatičnosti« na najvišjo politično instanco, državni zbor, in na po-
lje političnih svoboščin, kot so jih pojmovali državni stanovi. Da je bil
Luther, kljub temu, da je bil v Rimu že obsojen krivoverstva in izobčen,
zaslišan na državnem zboru, je bil sploh prvi takšen primer. Zmagal je
tudi v zahtevi, da lahko dokončno sodbo državljanu cesarstva izreče le
domača instanca. Temu načelu se, na primer, ni uprl niti državni kan-
cler, mainški nadškof Albrecht. Nedvomno je na prvi pogled izgledalo,
kot da je bil knez Friderik poražen, saj ni uspel preprečiti Luthrovega
državnega izobčenja, kar pa tudi poraz ni bil, saj mu je uspelo prepreči-
ti, da bi Luther zaradi tega trpel negativne posledice, preprečil pa je tudi
razglasitev wormškega edikta v svoji kneževini.
Karel V., cesar (r. 1500 v Gentu, Burgundska Nizozemska, u. 1558 v
Cuacos de Yuste, Španija).
56
ra. Friderik Modri, ki je užival velik ugled tako pri volilnih knezih kot
tudi pri Karlu, je poseben pomen pripisoval zadevi Luther, ki sicer za
državni zbor ni bila predvidena. Po nasvetu svojega spovednika in najv-
plivnejšega svetovalca Jurija Spalatina ter kanclerja Gregorja Brücka se
je odločil, da bo nepopustljivo branil wittenberškega profesorja, ki ga
je, kot sta menila svetovalca, kurija krivično obsodila. Njegova obram-
ba je šla v smeri, da Luthru omogoči zagovor na državnem zboru. S tem
pa je zadeva Luther causa Lutheri postala visokopolitična državna za-
deva, zato tudi ni nerazumljivo, da zagovora ni bilo preprosto doseči.
Kljub skrajnim Friderikovim prizadevanjem odločitev, da bo Luther lah-
ko nastopil, ni bila sprejeta niti še do otvoritve državnega zbora 27. ja-
nuarja 1521. Bulo Decet Romanum Pontificem (Bi moral papež), datirano
s 3. januarjem 1521, s katero je bil Luther kot krivoverec, »ki je zapeljan
od hudiča razsajal po Nemčiji«, ekskomuniciran, je cesar prejel 18. ja-
nuarja, kar je zanj pomenilo še dodatno oviro za pristanek. Kljub temu
Friderik ni klonil in je končno, tudi s podporo stanov, prodrl z zahtevo,
da je Luthru potrebno omogočiti zagovor na državnem zboru. Po spre-
jetem wormškem ediktu, s katerim je bil Luther tudi državno izobčen,
se je seveda lahko postavljalo vprašanje, ali je bil Friderik Modri zma-
govalec ali premaganec? Nedvomno je bil velik zmagovalec, ker je iz-
vedbo Luthrove cerkvene ekskomunikacije v državi prenesel s področja
»avtomatičnosti« na najvišjo politično instanco, državni zbor, in na po-
lje političnih svoboščin, kot so jih pojmovali državni stanovi. Da je bil
Luther, kljub temu, da je bil v Rimu že obsojen krivoverstva in izobčen,
zaslišan na državnem zboru, je bil sploh prvi takšen primer. Zmagal je
tudi v zahtevi, da lahko dokončno sodbo državljanu cesarstva izreče le
domača instanca. Temu načelu se, na primer, ni uprl niti državni kan-
cler, mainški nadškof Albrecht. Nedvomno je na prvi pogled izgledalo,
kot da je bil knez Friderik poražen, saj ni uspel preprečiti Luthrovega
državnega izobčenja, kar pa tudi poraz ni bil, saj mu je uspelo prepreči-
ti, da bi Luther zaradi tega trpel negativne posledice, preprečil pa je tudi
razglasitev wormškega edikta v svoji kneževini.
Karel V., cesar (r. 1500 v Gentu, Burgundska Nizozemska, u. 1558 v
Cuacos de Yuste, Španija).
56
