Page 60 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 60
razprave, študije, papers
družbe, saj so verske in cerkvene zadeve tudi še naprej ostale neločljivo
povezane s političnimi oblastmi. Z Wormsom je bil razhod nepovratno
zastavljen, čeprav s tem nista bila vidna ne pot ne nadaljnji razvoj. Tudi
po Wormsu je Luthrove spise brala cesarjeva mlajša sestra Marija, žena
ogrskega kralja Ludvika II. Luther je z razlago psalmov leta 1526 želel,
da bi »evangeliju naklonjena (nem. dem Evangelio geneigte)« ogrska kra-
ljica »na Ogrskem sveže in veselo pospeševala sveto božjo besedo (nem.
frisch und frölich an(zu)halten, das heylig Gotts Wort ynm Hungarland
zufoddern)«. Po smrti moža Ludvika v bitki pri Mohácsu jo je Luther v
osebnem pismu bodril, da lahko najde tolažbo samo v čisti božji bese-
di, kot jo učijo v Wittenbergu. Vendar je kmalu nato kot namestnica na
Nizozemskem izvajala »protiheretične« mandate brata cesarja Karla V.
Drugače je bilo z njuno najmlajšo sestro Izabelo (1521–1526), ženo dan-
skega kralja Kristjana II., ki je prestopila v luteransko vero in v njej vztra-
jala tudi na smrtni postelji. (Schilling 2020, 127–28)
Kljub temu da je papežev legat, izredni poslanec Aleandro (redni
nuncij je bil namreč Marinus Caracciolo), vlagal vse napore za hitro re-
šitev Luthrovega primera v smislu papeževe bule z grožnjo izobčenja in
kasneje bule o izobčenju, je zadeva prerasla v domala osebno soočenje
21-letnega cesarja in 37-letnega profesorja Svetega pisma Martina Luthra.
Polega papeža je »izvoljeni rimski cesar« stal na vrhu krščanstva. To is-
točasno sakralno in svetno cesarstvo je bilo dolžno prisluhniti globoke-
mu reformnemu gibanju. Večanje in poglobitev svete vere se je nahajalo
v cesarjevem vladnem programu. Krivoverec je bil za Karla nesprejem-
ljiv, tako kot je bil nesprejemljiv tudi za kritike papeža, kakršen je bil
Erazem Rotterdamski. Tudi za Luthra pravijo, da je Husove spise tak-
rat slabo poznal, ker ga ta kot krivoverec ni zanimal.
Za reformo krščanstva je šlo obema, tako Karlu kot Luthru, vendar z
različno vizijo: Karlu univerzalnega krščanstva, ki naj bi Evropi prineslo
mir in enotnost, Luthru pa v odločnem obratu k prvotnemu stanju zgo-
dnjega krščanstva, kar pa bi zaradi tedanje nerazdružljivosti religije in
države moralo povzročiti tudi spremembe v družbi in političnem redu.
Luthrov nastop 17. aprila popoldne cesarja ni posebej vznemiril, ker je
izpadel klavrno in mu je dovolil čas za premislek. Nastop naslednji dan,
58
družbe, saj so verske in cerkvene zadeve tudi še naprej ostale neločljivo
povezane s političnimi oblastmi. Z Wormsom je bil razhod nepovratno
zastavljen, čeprav s tem nista bila vidna ne pot ne nadaljnji razvoj. Tudi
po Wormsu je Luthrove spise brala cesarjeva mlajša sestra Marija, žena
ogrskega kralja Ludvika II. Luther je z razlago psalmov leta 1526 želel,
da bi »evangeliju naklonjena (nem. dem Evangelio geneigte)« ogrska kra-
ljica »na Ogrskem sveže in veselo pospeševala sveto božjo besedo (nem.
frisch und frölich an(zu)halten, das heylig Gotts Wort ynm Hungarland
zufoddern)«. Po smrti moža Ludvika v bitki pri Mohácsu jo je Luther v
osebnem pismu bodril, da lahko najde tolažbo samo v čisti božji bese-
di, kot jo učijo v Wittenbergu. Vendar je kmalu nato kot namestnica na
Nizozemskem izvajala »protiheretične« mandate brata cesarja Karla V.
Drugače je bilo z njuno najmlajšo sestro Izabelo (1521–1526), ženo dan-
skega kralja Kristjana II., ki je prestopila v luteransko vero in v njej vztra-
jala tudi na smrtni postelji. (Schilling 2020, 127–28)
Kljub temu da je papežev legat, izredni poslanec Aleandro (redni
nuncij je bil namreč Marinus Caracciolo), vlagal vse napore za hitro re-
šitev Luthrovega primera v smislu papeževe bule z grožnjo izobčenja in
kasneje bule o izobčenju, je zadeva prerasla v domala osebno soočenje
21-letnega cesarja in 37-letnega profesorja Svetega pisma Martina Luthra.
Polega papeža je »izvoljeni rimski cesar« stal na vrhu krščanstva. To is-
točasno sakralno in svetno cesarstvo je bilo dolžno prisluhniti globoke-
mu reformnemu gibanju. Večanje in poglobitev svete vere se je nahajalo
v cesarjevem vladnem programu. Krivoverec je bil za Karla nesprejem-
ljiv, tako kot je bil nesprejemljiv tudi za kritike papeža, kakršen je bil
Erazem Rotterdamski. Tudi za Luthra pravijo, da je Husove spise tak-
rat slabo poznal, ker ga ta kot krivoverec ni zanimal.
Za reformo krščanstva je šlo obema, tako Karlu kot Luthru, vendar z
različno vizijo: Karlu univerzalnega krščanstva, ki naj bi Evropi prineslo
mir in enotnost, Luthru pa v odločnem obratu k prvotnemu stanju zgo-
dnjega krščanstva, kar pa bi zaradi tedanje nerazdružljivosti religije in
države moralo povzročiti tudi spremembe v družbi in političnem redu.
Luthrov nastop 17. aprila popoldne cesarja ni posebej vznemiril, ker je
izpadel klavrno in mu je dovolil čas za premislek. Nastop naslednji dan,
58
