Page 61 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 61
vincenc rajšp
ko je Luther predstavil svoje nazore, je izpadel čisto drugače. Kot pou-
darja Schilling, cesarja ni vznemirila kritika »papeževe tiranije«, saj je
to spadalo na področje gravamina, prav tako ne Luthrovo vztrajanje, da
ne bo preklical, če se mu nasprotno ne dokaže na osnovi Svetega pisma,
kar je po Karlovem naziranju spadalo na področje teologije in huma-
nizma. Popolnoma nesprejemljiva pa so bili za Karla Luthrova stališča
o cerkvenem učiteljstvu, in sicer da se lahko papež in koncili motijo. Za
Karla je bil namreč papež druga avtoriteta, neobhodna za cerkveno pre-
novo. (Schilling 2020, 124–31)
V osebnem zagovoru, prebranem 19. aprila pred državnim zborom,
je cesar Karel V. izpovedal svojo osebno vero, po kateri bo živel in umrl,
ta pa temelji na tradiciji in veri očetov, ki so branili katoliško vero, sve-
te obrede, zakone in svete običaje, medtem ko je »po mnenju redovnega
brata – posameznika, bilo celotno zahodno krščanstvo v zmoti v prete-
klosti in danes«. Zato je pozval stanove –»plemenito in slavno nemško
nacijo, ki je s privilegijem in posebnim prestižem poklicana za brani-
telja in zaščitnika katoliške vere«. Karlova obsodba Luthra je bila ja-
sna, zapisal je, da obžaluje, da se je toliko časa obotavljal nastopiti pro-
ti Luthru in njegovi krivi veri, ter da je trdno odločen, da ga ne bo več
poslušal in da bo proti njemu nastopal kot proti notoričnemu heretiku.
(Schilling 2020, 131–33)
Čeprav sta bila Luther in Karel eden proti drugemu, gre med njima za
veliko podobnost. Oba si prizadevata za osebno vernost. Ta religioznost
pa ni le osebna, temveč je usmerjena v krščanstvo in človeštvo. Vest obeh
kontrahentov je bila usmerjena v delovanje v svetu: vest upornega me-
niha na osnovi zgodnjega krščanstva evangeljskega izvora, vest cesarja
pa na ohranjanju tisočletje in pol trajajoče latinskokrščanske pobožnos-
ti/cerkvenosti, ki je sledila zgodnjemu krščanstvu, vendar reformirane
in očiščene nepravilnosti. Sorodnost obeh je tudi brezpogojna volja, da
zmaga njegova vizija krščanske obnove. (Schilling 2020, 134)
Z Luthrom in Karlom si nista stala nasproti moderna in v preteklost
zazrta vera, temveč sta bili obe na razpotju novodobnih verskih koncep-
tov in konceptov reda. Tako kot Luther je tudi Karel v osebno religio-
znost vnesel reformi odprte pobožnosti in humanistične tradicije svoje
59
ko je Luther predstavil svoje nazore, je izpadel čisto drugače. Kot pou-
darja Schilling, cesarja ni vznemirila kritika »papeževe tiranije«, saj je
to spadalo na področje gravamina, prav tako ne Luthrovo vztrajanje, da
ne bo preklical, če se mu nasprotno ne dokaže na osnovi Svetega pisma,
kar je po Karlovem naziranju spadalo na področje teologije in huma-
nizma. Popolnoma nesprejemljiva pa so bili za Karla Luthrova stališča
o cerkvenem učiteljstvu, in sicer da se lahko papež in koncili motijo. Za
Karla je bil namreč papež druga avtoriteta, neobhodna za cerkveno pre-
novo. (Schilling 2020, 124–31)
V osebnem zagovoru, prebranem 19. aprila pred državnim zborom,
je cesar Karel V. izpovedal svojo osebno vero, po kateri bo živel in umrl,
ta pa temelji na tradiciji in veri očetov, ki so branili katoliško vero, sve-
te obrede, zakone in svete običaje, medtem ko je »po mnenju redovnega
brata – posameznika, bilo celotno zahodno krščanstvo v zmoti v prete-
klosti in danes«. Zato je pozval stanove –»plemenito in slavno nemško
nacijo, ki je s privilegijem in posebnim prestižem poklicana za brani-
telja in zaščitnika katoliške vere«. Karlova obsodba Luthra je bila ja-
sna, zapisal je, da obžaluje, da se je toliko časa obotavljal nastopiti pro-
ti Luthru in njegovi krivi veri, ter da je trdno odločen, da ga ne bo več
poslušal in da bo proti njemu nastopal kot proti notoričnemu heretiku.
(Schilling 2020, 131–33)
Čeprav sta bila Luther in Karel eden proti drugemu, gre med njima za
veliko podobnost. Oba si prizadevata za osebno vernost. Ta religioznost
pa ni le osebna, temveč je usmerjena v krščanstvo in človeštvo. Vest obeh
kontrahentov je bila usmerjena v delovanje v svetu: vest upornega me-
niha na osnovi zgodnjega krščanstva evangeljskega izvora, vest cesarja
pa na ohranjanju tisočletje in pol trajajoče latinskokrščanske pobožnos-
ti/cerkvenosti, ki je sledila zgodnjemu krščanstvu, vendar reformirane
in očiščene nepravilnosti. Sorodnost obeh je tudi brezpogojna volja, da
zmaga njegova vizija krščanske obnove. (Schilling 2020, 134)
Z Luthrom in Karlom si nista stala nasproti moderna in v preteklost
zazrta vera, temveč sta bili obe na razpotju novodobnih verskih koncep-
tov in konceptov reda. Tako kot Luther je tudi Karel v osebno religio-
znost vnesel reformi odprte pobožnosti in humanistične tradicije svoje
59
