Page 105 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 105
vincenc rajšp
prizadevanj merimo le po uspehu?« (Sillem 1861, III) Čeprav organiza-
cija nove cerkve ni doživela uspeha, meni, da so takratni evangeličan-
ski verniki vredni spomina. Četudi imen reformatorjev avstrijskih de-
žel, ki so znana le posameznim izobražencem, ni mogoče primerjati z
Luthrom, Melanchtonom, Bugenhagenom, so vendar v svojem krogu
opravili veliko delo. Ti možje so namreč delali, se borili, živeli in trpeli
za to, kar je evangeljski cerkvi (in bi moralo biti tudi njenim posamez-
nikom) najvišja vrednota. To je širitev Božje besede ter obuditev in kre-
pitev vere v Gospoda, Božjega Sina, po katerem edino bo grešnik opra-
vičen pred Bogom. Pove še, da ga pri pisanju ni vodil le zgodovinski
interes, temveč tudi prepričanje o povezanosti takratne verske skupnos-
ti s starejšimi pričami evangeljske Cerkve. In ena teh prič je kranjski re-
formator Primož Trubar (Primus Truber), na katerega želi obuditi spo-
min s pričujočim spisom. (str. IV).
Avtor posveti pozornost tudi ortografiji slovanskih imen Koroške,
Kranjske in Štajerske. Glede zapisa »Slovenci – Slovenen« se drži nemške
besede »Windische«, ker jo je dosledno uporabljal tudi Trubar, čeprav so,
kot ugotavlja, v »današnjem času največkrat imenovani kot ’Slovenen’«,
tako tudi v Mitteilungen des historischen Vereins für Krain in jih tako
imenuje tudi Czoernig v svoji Ethnographie der oesterreichischen
Monarchie. Ker se mu pa zdi, da med slavisti ni enotne norme, ker ime-
nujejo Slovence tudi Korutanci, se je odločil za Trubarja, tako tudi gle-
de poimenovanja Hrvatov, ki jih Šafárik zapiše kot »Chorwaten«, in ker
je to pravilnejše kot nemško »Croat«, je izbral Trubarjevo poimenovanje
»chrobatisch«, ki je za nemška ušesa tudi prijetnejše. (str. IX–X)
Reformacijo in protireformacijo na Kranjskem je avtor obdelal v
petih poglavjih. V prvem (skupaj z drugim) predstavi začetke reforma-
cije na Kranjskem v letih 1531–1548, prvi nastop Trubarja in drugih, ka-
nonika Pavla Wienerja, ljubljanska škofa Franca Kazianerja in Urbana
Textorja ter Trubarjev izgon.
Sillem opozori na razliko med začetki reformacije v habsburških de-
želah, npr. Zgornji in Spodnji Avstriji, na Tirolskem in Salzburškem
(ta je bila v resnici samostojna in ne habsburška kneževina, vendar je
kot škofija segala na habsburško območje), kjer so »prenovljeni nauk«
313
prizadevanj merimo le po uspehu?« (Sillem 1861, III) Čeprav organiza-
cija nove cerkve ni doživela uspeha, meni, da so takratni evangeličan-
ski verniki vredni spomina. Četudi imen reformatorjev avstrijskih de-
žel, ki so znana le posameznim izobražencem, ni mogoče primerjati z
Luthrom, Melanchtonom, Bugenhagenom, so vendar v svojem krogu
opravili veliko delo. Ti možje so namreč delali, se borili, živeli in trpeli
za to, kar je evangeljski cerkvi (in bi moralo biti tudi njenim posamez-
nikom) najvišja vrednota. To je širitev Božje besede ter obuditev in kre-
pitev vere v Gospoda, Božjega Sina, po katerem edino bo grešnik opra-
vičen pred Bogom. Pove še, da ga pri pisanju ni vodil le zgodovinski
interes, temveč tudi prepričanje o povezanosti takratne verske skupnos-
ti s starejšimi pričami evangeljske Cerkve. In ena teh prič je kranjski re-
formator Primož Trubar (Primus Truber), na katerega želi obuditi spo-
min s pričujočim spisom. (str. IV).
Avtor posveti pozornost tudi ortografiji slovanskih imen Koroške,
Kranjske in Štajerske. Glede zapisa »Slovenci – Slovenen« se drži nemške
besede »Windische«, ker jo je dosledno uporabljal tudi Trubar, čeprav so,
kot ugotavlja, v »današnjem času največkrat imenovani kot ’Slovenen’«,
tako tudi v Mitteilungen des historischen Vereins für Krain in jih tako
imenuje tudi Czoernig v svoji Ethnographie der oesterreichischen
Monarchie. Ker se mu pa zdi, da med slavisti ni enotne norme, ker ime-
nujejo Slovence tudi Korutanci, se je odločil za Trubarja, tako tudi gle-
de poimenovanja Hrvatov, ki jih Šafárik zapiše kot »Chorwaten«, in ker
je to pravilnejše kot nemško »Croat«, je izbral Trubarjevo poimenovanje
»chrobatisch«, ki je za nemška ušesa tudi prijetnejše. (str. IX–X)
Reformacijo in protireformacijo na Kranjskem je avtor obdelal v
petih poglavjih. V prvem (skupaj z drugim) predstavi začetke reforma-
cije na Kranjskem v letih 1531–1548, prvi nastop Trubarja in drugih, ka-
nonika Pavla Wienerja, ljubljanska škofa Franca Kazianerja in Urbana
Textorja ter Trubarjev izgon.
Sillem opozori na razliko med začetki reformacije v habsburških de-
želah, npr. Zgornji in Spodnji Avstriji, na Tirolskem in Salzburškem
(ta je bila v resnici samostojna in ne habsburška kneževina, vendar je
kot škofija segala na habsburško območje), kjer so »prenovljeni nauk«
313
