Page 106 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 106
razprave, študije, papers
oznanjali najprej pridigarji, ki so prišli iz Nemčije (nem. Deutschland),
medtem ko je bil na Kranjskem deželni reformator Primož Trubar, do-
mač pričevalec istega nauka. S tem pa, nadaljuje, vstopamo v deželo, ki
se nahaja že zunaj meja (nem. Marken) nemškega jezika in nemške biti
(nem. deutschen Wesens), v eno tistih jugovzhodnih mejnih dežel (nem.
Grenzländer) »naše očetnjave« (nem. unseres Vaterlandes), v kateri se
srečujejo tri glavne nacije (nem. Hauptnationen) našega dela sveta – ger-
manska, romanska in slovanska –, ki se enako borijo za vpliv in prevla-
do (nem, Herrschaft). V tem smislu želi v razpravi pokazati, kako so bila
v 16. stoletju za nekaj časa uspešna prizadevanja, ki so bila primerna, da
z uvedbo reformacije poleg lutrskega nauka istočasno naredijo dostop-
no tudi nemško kulturo in nemško izobraževanje (nem. Bildung) ne le
prebivalcem deželice Kranjske, temveč tudi vzhodnoležečim južnoslo-
vanskim ljudstvom. (str. 1)
Dojemljivost za nemško kulturo na Kranjskem vidi v vlogi nemščine
v javnem življenju. Čeprav prebivalci pripadajo povečini slovanskemu
rodu Slovencev, kot je ugotovil Czoernig, poudarja, da je bila tukaj že v
16. in 17. stoletju nemščina jezik izobražencev. Sklicuje se na Trubarjev
predgovor k prvemu delu Nove zaveze v hrvaščini, natisnjenem v gla-
golici leta 1562, ki ga je Trubar posvetil češkemu kralju Maksimilijanu:
»Deželna gosposka, grofje, baroni, vitezi in plemiči zgornjeslovenskih
dežel govore dobro nemško, mnogi od njih pa tudi latinsko in laško.
Prav tako govori nemško precej meščanov, duhovnikov in menihov, toda
preprost, nerazgledan človek [gemein ungewandert Man] govori le slo-
venski jezik [Windische Sprach].« (Trubar [1562] 2011, 471–72)13 Dalje na-
vaja pismo ljubljanskega škofa Rajnalda Scarlichija papežu leta 1633, da
govori preprosto ljudstvo deželni jezik, ki je podoben slavonskemu, in
Valvasorjev začetek šeste knjige, da v deželi prevladujeta dva jezika, slo-
venski (nem. Slavonische oder Windische) in nemški, vendar ta le pri ple-
menitih in uglajenih ljudeh. Za nemško kulturo pa so seveda še posebej
dovzetni nemški kmetje, ki prebivajo razkropljeni v posameznih va-
seh ter v večjih zaokroženih skupnostih v kneževini (nem. Fürstentum)
Kočevje. (Sillem 1861, 2) V glavnem mestu Ljubljani nemško govore-
13 Prevod po Vrečko 2011, 471–72.
314
oznanjali najprej pridigarji, ki so prišli iz Nemčije (nem. Deutschland),
medtem ko je bil na Kranjskem deželni reformator Primož Trubar, do-
mač pričevalec istega nauka. S tem pa, nadaljuje, vstopamo v deželo, ki
se nahaja že zunaj meja (nem. Marken) nemškega jezika in nemške biti
(nem. deutschen Wesens), v eno tistih jugovzhodnih mejnih dežel (nem.
Grenzländer) »naše očetnjave« (nem. unseres Vaterlandes), v kateri se
srečujejo tri glavne nacije (nem. Hauptnationen) našega dela sveta – ger-
manska, romanska in slovanska –, ki se enako borijo za vpliv in prevla-
do (nem, Herrschaft). V tem smislu želi v razpravi pokazati, kako so bila
v 16. stoletju za nekaj časa uspešna prizadevanja, ki so bila primerna, da
z uvedbo reformacije poleg lutrskega nauka istočasno naredijo dostop-
no tudi nemško kulturo in nemško izobraževanje (nem. Bildung) ne le
prebivalcem deželice Kranjske, temveč tudi vzhodnoležečim južnoslo-
vanskim ljudstvom. (str. 1)
Dojemljivost za nemško kulturo na Kranjskem vidi v vlogi nemščine
v javnem življenju. Čeprav prebivalci pripadajo povečini slovanskemu
rodu Slovencev, kot je ugotovil Czoernig, poudarja, da je bila tukaj že v
16. in 17. stoletju nemščina jezik izobražencev. Sklicuje se na Trubarjev
predgovor k prvemu delu Nove zaveze v hrvaščini, natisnjenem v gla-
golici leta 1562, ki ga je Trubar posvetil češkemu kralju Maksimilijanu:
»Deželna gosposka, grofje, baroni, vitezi in plemiči zgornjeslovenskih
dežel govore dobro nemško, mnogi od njih pa tudi latinsko in laško.
Prav tako govori nemško precej meščanov, duhovnikov in menihov, toda
preprost, nerazgledan človek [gemein ungewandert Man] govori le slo-
venski jezik [Windische Sprach].« (Trubar [1562] 2011, 471–72)13 Dalje na-
vaja pismo ljubljanskega škofa Rajnalda Scarlichija papežu leta 1633, da
govori preprosto ljudstvo deželni jezik, ki je podoben slavonskemu, in
Valvasorjev začetek šeste knjige, da v deželi prevladujeta dva jezika, slo-
venski (nem. Slavonische oder Windische) in nemški, vendar ta le pri ple-
menitih in uglajenih ljudeh. Za nemško kulturo pa so seveda še posebej
dovzetni nemški kmetje, ki prebivajo razkropljeni v posameznih va-
seh ter v večjih zaokroženih skupnostih v kneževini (nem. Fürstentum)
Kočevje. (Sillem 1861, 2) V glavnem mestu Ljubljani nemško govore-
13 Prevod po Vrečko 2011, 471–72.
314
