FlipBook | HTML
PDF v nizki ločljivosti
PDF v visoki ločljivosti

Recenzija
Dufner, Jens. »Simfonija v F-duru, opus 68: ›ljubljanski prepis‹,« Muzikološki zbornik 56, št. 1 (2020): 264–7.

 

Ludwig van Beethoven je v pismu 4. maja 1819 stopil v osebni stik z Ljubljano in z njenim bogatim glasbenim življenjem. Le-te ima bogato tradicijo, ki sega globoko v srednji vek. Toplo se je zahvalil za diplomo ob izvolitvi v častnega člana Filharmonične družbe v Ljubljani, ki so mu jo izročili 15. marca istega leta na Dunaju, kot takrat najslavnejšemu živečemu skladatelju. Njegova dela so bila v Ljubljani že do tedaj izvajana s skoraj podobno vnemo kot v skladateljevem domačem mestu Dunaju. V ospredju torej ni bilo laskanje skladateljskemu imenu, ki bi si ga Ljubljančani želeli imeti kot trofejo v naboru drugih do tedaj v častni knjigi družbe zbranih zvenečih imen, marveč so želeleli na oseben način zapečatiti trdnejšo vez s skladateljem in – predvsem pa – z njegovo slogovno smerjo v glasbi, ki jo je Beethoven tedaj predstavljal. Mejnik v evropski oz. kar svetovni glasbeni zgodovini, ki ga je predstavljala dunajska klasika Haydna-Mozarta- Beethovna, so takoj zaznali in poustvarjalno ovrednotili tudi v prestolnici majhne province in številčno še manjšega naroda, ki mu usoda in druge sile niso dovoljevale živeti zedinjeno v enotni družbeno-politični stvarnosti. Kultura, v njej pa predvsem glasba, je bila – poleg jezika – med Slovenci od davnine skoraj edino identifikacijsko vezivo: številčno majhen narod mora pač računati na argumente, ki so bistveno drugačni od meča in sile mišic. Tudi pojavi genijev so zaradi številčne majhnosti predvidljivo redkejši. V ta kontekst se zato umešča nagonska sla po oplajanju z vedenjem in inovacijami, ki se dogajajo v svetu, in obenem neizmerna želja, da bi tudi sami prispevali v to skupno kaščo človeštva. Ob tem je naravno, da si rodoljublje skoraj samoumevno podaja roko s svetovljanskim kozmopolitizmom.

V takšen okvir se je v Ljubljani umestila tudi Beethovnova Simfonija v F-duru opus 68 – »Pastoralna«. Domneva je, da je ta rokopisni prepis z Beethovnovimi zaznamki točno tisto delo, ki ga je skladatelj v pismu zahvale omenjal ob obljubi, da bo kot dokaz, da zna ceniti počastitev svojega imenovanja, poslal Filharmonični družbi »preko omenjenega gospoda magistratnega svetnika Tuscherja eno svoje, še neobjavljeno delo.« Ker je bila partitura Pastoralne natisnjena šele leta 1826, v Ljubljani pa so jo izvajali že prej, in ker je med Beethovnovimi rokopisi to simfonično delo edini rokopisni dokument, je sklepanje s precejšnjo verjetnostjo utemeljeno. Drugi pisni dokazi so založeni ali celo uničeni ob usodnih zgodovinskih premenah stoletij.

Želja, da se postavi to znamenito Beethovnovo simfonijo na razpolago širši umetniški in znanstvni javnosti, je eden prvih motivov pričujoče znanstvenokritične izdaje tega dragocenega vira, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica NUK v Ljubljani. S tem ta izdaja stopa ob bok rokopisu, ki ga hranijo v skladateljevem rojstnem Bonnu, in drugim dokumentom, ki se tičejo te simfonije. Neposredna spodbuda je bila pravkar omenjena obletnica osebnega stika skladatelja z Ljubljano, ki jo Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani želi posebej obeležiti z izvedbo iz tega rokopisnega zapisa. S tem se želi mladim glasbenikom ponuditi skoraj snovno oprijemljiv oseben stik s tem znamenitim skladateljem, ki ga srečujejo v mnogoterih inačicah pri svojem akademskem študiju glasbe. Dragocena fototipska izdaja bo postala darilo tudi v bodoče ob posebnih nagradah tistim, ki se bodo posebej izkazali na glasbenem poustvarjalnem ali muzikološko raziskovalnem področju. Podobno bodo storile tudi druge ustanove, ki pristopajo k temu projektu bodisi kot partnerji (AG, NUK in Univerza na Primorskem) pri znanstvenokritični izdaji faksimila tega rokopisa bodisi kot darežljivi donatorji oz. sponzorji. Brez njih bi te izdaje Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani ne mogla objaviti.

Povezovalni vidik je pri tej izdaji močno v ospredju. Tukaj v prvi vrsti niso v mislih tri neposredno sodelujoče ugledne ustanove (UL AG, NUK in UP), ki so se povezale pri tej znanstvenokritični izdaji rokopisnega vira Beethovnove simfonije op. 68, marveč je pomemben povezovalni vidik v glasbenozgodovinskih, muzikoloških, poustvarjalnih in receptivnih razsežnostih, ki jih tvorijo osebe različnih obdobij, narodov in idejnih prepričanj. Vzor tega je bila Filharmonična družba, ki je leta 1794 vzniknila iz svoje znamenite predhodnice, ki je leta 1701 nastala z imenom »Academia Phil – Harmonicorum Labaci«, in se je z njo ves čas močno identificirala, kot dokazujejo številni dokumenti. Pa tudi premene poimenovanja, ki si jih je Filharmonična družba nadajala ob statutih iz leta 1794 (»muzikalische Gesellschaft«) in onih iz leta 1891 (»philharmonische Gesellschaft«) z očitnim namigom na poimenovanje »Academia Phil – Harmonicorum« iz leta 1701, ki je pred tem za kratek čas usahnila, ni s tem prekinila idejne zasnove ustanoviteljev. Filharmonična družba je dolgo, vse do ostre ločitve duhov na krilih rastočega nacionalizma v zadnjih desetletjih 19. stoletja, kar je žal pripeljalo do njene ukinitve leta 1918, združevala poleg Slovencev v ustvarjalnem sožitju tudi Nemce in Italijane, ki so takrat živeli v Ljubljani. Glasba, kadar nima drugih primesi in ni zlorabljena v drugačne namene, zmore biti ne le povezovalka uma in čustev različno mislečih, marveč tudi navdihovalka novih ustvarjalnih poti.

Vsemu temu je namenjena pričujoča znanstvenokritična izdaja rokopisnega vira Beethovnove simfonije št. 6, op. 68, ki sovpada tudi s praznovanji 100-obletnice ustanovitve prve univerze v slovenskem jeziku, Univerze v Ljubljani, in 80-obletnice Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, in to v mestu, ki je visokošolske študije poznalo že dolgo pred tem, glasbeno izobraževanje pa sega celo v čase srednjega veka. Jurij Slatkonja, Baltazar iz Mozirja (Baltasar Prasßpergius Meerspurgensis), Jacobus Handl Gallus in drugi niso vzniknili iz nič.

prof. Ivan Florjanc

* * *

V izdaji je uporabljena izključno tipografija Garamond Premier Pro, ki je delo uglednega, večkrat nagrajenega ameriškega tipografa Roberta Josepha Slimbacha. Slimbach je glavni tipograf podjetja Adobe, tipografija Garamond Premier Pro pa je sodobna interpretacija tipografije renesančnih tiskov, ki jo je v tridesetih letih 16. stoletja ustvaril francoski tipograf in črkorezec Claude Garamond (okoli 1490–1561). Matrice za izvirno tipografijo garamond se danes hranijo v Plantin-Moretovem muzeju v Antwerpnu, ki je od leta 2005 na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Tipografija garamond je razcvet rabe doživela v 18. in 19. stoletju ter je bila v delu Evrope, kamor so sodili tudi Habsburška monarhija, Dunaj in Ljubljana za časa Ludwiga van Beethovna, ena najbolj prepoznavnih črkovnih družin.

Beethovnova partitura je zapisana na ročno izdelanem, nebeljenem papirju, tiskano izdajo pa je podjetje Grafika 3000 d. o. o. realiziralo na reprezentativnem brezlesnem nepremaznem papirju Sora Press Cream, ki ga proizvaja ugledno slovensko podjetje Goričane, tovarna papirja Medvode, d. d., ki s svojo tradicijo sega v 18. stoletje.

Soro Press Cream odlikujejo dobre potiskovne lastnosti in za branje prijetna tonirana površina, uporablja pa se, poleg ostalega, tudi za izdaje visoke vrednosti in umetniške monografije. Papir Sora Press Cream ima certifikata FSC in PEFC, ki zagotavljata, da je bila surovina za njegovo proizvodnjo pridobljena na trajnostno vzdržen način in brez škode za naravno okolje.

Papir Sora Press Cream je dar podjetja Goričane Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, ki je poleg Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani ter Univerze na Primorskem partner pri projektu izdaje Beethovnovega »ljubljanskega rokopisa«.